PENOLOŠKO DRUŠTVO

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 30.05.2011 ob 14:24 pod 1. Strokovni prispevki in odzivi

PREDLOG URADNEGA PROTOKOLA PSIHOLOŠKEGA DEBRIFINGA OB IZREDNIH DOGODKIH V ZPKZ LJUBLJANA

1. Definicija
V primeru izrednega dogodka v ZPKZ Ljubljana se vzporedno z drugimi uradnimi dejanji pooblaščenih uradnih oseb aktivira tudi Protokol psihološkega debrifinga (nadalje Protokol), ki je namenjen razbremenitvi pooblaščenih uradnih oseb, ki so bile pri izrednem dogodku udeležene.

2. Potek
Psihološki debrifing poteka v treh fazah:
 Krizno posredovanje – prvi osebni pogovor psihologa z osebo. V najkrajšem času po dogodku, najbolje takoj. Iskanje informacij, pojasnjevanje in osebna razbremenitev. Trajanje: približno 5-15 minut;
 Psihološki debrifing – drugi osebni pogovor. Psihološki debrifing je obvezen in se zgodi pol ure do 2 uri od dogodka. Poglobljena analiza dogodka, ogled posnetka, psihološki suport, iskanje rešitev. Psihološki debrifing traja 15 do 45 minut. V primeru hujše osebne stiske osebe tudi dlje;
 Povzetek in zaključek – tretji osebni razgovor, ki ni več obvezen. Oseba ga lahko odkloni, v kolikor ne čuti potrebe. Razgovor je poljubne dolžine. Zgodi se v 48-72 urah po dogodku.

3. Protokol obveščanja
Psihologa o aktivaciji Protokola obvesti:
 Vodja izmene ali
 Namestnik vodje izmene ali
 Pomočnik poveljnika
 Poveljnik
Oseba, ki aktivira Protokol, sporoči psihologu samo osnovne podatke:
 pooblaščene uradne osebe, ki so bile pri izrednem dogodku udeležene;
 naravo izrednega dogodka (fizični konflikt, napad na uradno osebo, poskus samomora, …);
 kraj (oddelek) in čas dogodka.
Protokol se začne izvajati nemudoma, psiholog glede izvajanja Protokola osebno sodeluje z Vodjo izmene, ki koordinira tudi ostala uradna dejanja ob izrednem dogodku.

Matic Munc, univ. dipl. psih.

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 30.05.2011 ob 14:22 pod 1. Strokovni prispevki in odzivi

KAKŠNE ZAPORE POTREBUJEMO?

Ob prvi misli, ki se mi porodi ob vprašanju, kakšne zapore potrebujemo, večina najbrž najprej pomisli na arhitekturo zaporov, gradnjo le-teh, namestitev v skupinskih ali samskih sobah. Te opcije so že vse prečesali v drugih delih Evrope, morda bi kot vzor lahko vzeli skandinavske države, pogledali njihovo arhitekturo, jih povprašali o izkušnjah, ki so jih pridobili ter tudi sami zgradili podoben zapor. Nadalje lahko govorimo o razvrščanju zaprtih oseb v posamezne zavode, klasifikacijo le-teh glede na vrsto kaznivih dejanj in s tem povezano specialno obravnavo storilcev spolnih kaznivih dejanj, nasilnežev ali pa zaprtih oseb, za katere je bilo že na prostosti zaznati, da imajo težave z drogo. Tiste, ki se želijo izobraževati in strokovno izpopolniti, bi lahko imeli skupaj, prav tako bi lahko razločevali mlajše in starejše obsojence, saj že stari rek govori, da ”mladi in stari ne gredo skupaj”. Skratka, veliko možnosti za selekcijo in diferenciacijo, katere pa je potrebno sistematično in preudarno pretehtati.

Kakorkoli, ne glede na večino razprav in polemik, ki se porajajo ob tej problematiki, sem se odločil, da malo širše pogledam zadevo in predstavim temo iz konteksta zadovoljstva z delom. Če za osnovno tezo vzamem misel, da potrebujemo zapore, v katerih bodo zaposleni kot tudi stranke (v našem primeru zaprte osebe) našli nek skupen cilj ter s tem ugodno delovno in bivanjsko klimo, ki bo olajšala počutje vsem, potem lahko trdim, da je zadovoljstvo zaposlenih v zaporih povezano z delovno klimo in tudi počutjem zaprtih oseb.

Večina raziskav iz področja zadovoljstva pri delu je bila opravljena za potrebe najrazličnejših podjetij z industrijsko proizvodnjo. Raziskav iz področja zadovoljstva z delom v državnih institucijah je bistveno manj. Od teh je največ tistih, ki so povezane z delom policije, medtem ko je število proučevanj zadovoljstva pri delu pri paznikih ali delavcih v zaporih skorajda zanemarljivo. Brinc (2001) ugotavlja, da se je penološka teorija v preteklosti ukvarjala pretežno z osebnimi lastnostmi in motenostjo obsojencev, manj pozornosti pa se je namenjalo delavcem in zavodskemu vzdušju. Šele v zadnjem času se proučuje pomen delavcev za delovanje zavodov. Na družbeno vzdušje v pomembni meri vpliva način vodenja zavoda in pričakovano vedenje delavcev. Brinc je v letih 1980–2000 proučeval družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, Institut za civilizacijo in kulturo je leta 2005 izvedel raziskavo socialnega vzdušja v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu. Raziskava družbenega vzdušja v zavodih za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji (2001) je pokazala, da je počutje v zavodih tako, da v zaporu v Ljubljani tri četrtine osebja ne bi več želelo delati v istem zavodu, na Dobu približno dve tretjini, na Igu (ženske) pa približno polovica. To vsekakor izvira iz (ne)zadovoljstva z delom.

Sam sem v letu 2008 opravil raziskavo zadovoljstva paznikov z delom v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob s pomočjo anketnega vprašalnika, kjer je 65 sodelujočih paznikov od skupno 115 z ocenami od 1 (splon ne drži) do 5 (zelo drži) vrednotilo 44 trditev, ki sem jih kasneje po vzorcu Svetlika in Gorenaka razdelil na 11 vsebinskih področij: usposobljenost vodij, povratna informacija paznikom, ocena pravičnosti nagrajevanja, odnos vodij do paznikov, odnosi med sodelavci, pripravljenost na timsko delo, dostopnost in možnost usposabljanja, sredstva za delo, vpliv na razpored delovnega časa, samostojnost pri opravljanju dela in odnos do dela.Vsako od teh vsebinskih področij sem tudi podrobneje analiziral in ugotovil, da so pazniki v povprečju zadovoljni z delom in delovnimi razmerami v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob. Če rezultate Brinca (2001) primerjam z mojo raziskavo, ugotovim, da je odnos do dela pozitivno naravnan, kar kaže tudi povprečna ocena 3,27. Sodelujoči v raziskavi so z vrednotenjem trditev pokazali, da v sebi gojijo pozitiven odnos do dela. Delo jih v večini veseli in jim daje osebno zadovoljstvo. Res pa je, da sem se pri izvedbi omejil zgolj na paznike in ne na vse delavce zavoda. Liebling in Price (v Meško, 2001:256-257) menita, da je vloga paznika osrednjega pomena za delovanje zapora. Poudarjata, da je zaželeni paznik v novih razmerah paznik, ki je sposoben reševati probleme in vzdrževati mir v zaporu, ki ne uporablja sile po nepotrebnem in si prizadeva za dobre odnose. Delo paznikov je težko, za večino javnosti nevidno delo, ki zahteva veliko veščin in sposobnosti za odzivanje na potrebe obsojencev, sodelavcev, zahteve nadrejenih, ipd. Navajata, da je idealen paznik tisti, ki zna dobro postaviti meje in mora pri tem biti dosleden, mora biti iz pravega testa (zaupanja vreden, pošten, osebnostno močan, nepokvarljiv), imeti mora dobro razvito sposobnost presoje, pri čemer mora biti tudi fleksibilen. Zavedati se mora svoje moči, biti mora optimističen in realist, da bi ohranil živce in upanje v težkih situacijah. Grossi in Berg (1991) na podlagi izsledkov raziskave, ki sta jo opravila, trdita, da imata izobrazba in količina paznikovih delovnih izkušenj pomemben vpliv na njegovo zadovoljstvo z delom. Pazniki z višjo izobrazbo in več izkušnjami poročajo o večji stopnji zadovoljstva. Tudi moja raziskava je pokazala, da so bolj izobraženi pazniki tudi bolj zadovoljni z delom. Prav tako je pomemben kazalec, ki vpliva na moč stresnih dejavnikov in stopnjo zadovoljstva pri delu tudi medsebojna pomoč paznikov oziroma dobri odnosi med sodelavci. Tako so bolj zadovoljni pazniki, ki imajo dobre odnose z drugimi sodelavci. Liebling in Price (v Meško, 2001:255-256) ugotavljata, da so bili glavni vzroki stresa pri paznikih v treh angleških zaporih povezani z omalovaževanjem vodstva zapora, podcenjevanjem njihovega dela, (ne)podporo vodstva pri odločanju, ipd. Zadovoljstvo z delom in/ali predanost organizaciji…sta v zvezi s storilnostjo, navzočnostjo na delu, upokojevanjem, sodelovanjem, sovražnostjo na delovnem mestu, podpiranjem sindikalnega gibanja in psihološkimi vzroki za odsotnost z dela.

Zadovoljstvo zaposlenih je ključen dejavnih uspešnosti funkcioniranja neke organizacije, ki bistveno vpliva na potek dela, družbeno klimo in medsebojne odnose. Zavedati se moramo, da je človek tisti s svojimi možgani, osebnostjo in identiteto, nosilec nastanka, razvoja in preživetja nekega podjetja ali organizacije. Potrebno je ustvariti prepričanje, da je delo vseh delavcev v zaporih smiselno, da so oni odgovorni za rezultate svojega dela in da dobijo povratno informacijo o opravljenem delu.

Če bomo ljudi pravilno motivirali za delo, bodo delali bolje, kakovostneje in bolj produktivno. Praktično se bodo zlili z okolico. Včasih že lepa beseda lepo mesto najde. ”Kadar je potrebno pohvaliti, pohvali!” (Kim, 2001:53). Zelo dober motivacijski dejavnik je javna pohvala ali pohvala, ki pozitivno učinkuje na posameznikovo dejavnost. Mnoga podjetja in organizacije svojim delavcem omogočijo udeležbo na strokovnih predavanjih, sejmih, jih finančno podpirajo pri izobraževanju ali odobrijo študijski dopust za te namene. Veliko delavcev vidi v možnosti napredovanja veliko motivacijo. Bistvenega pomena za zadovoljstvo pri delu je tudi dejavnik komunikacije, ki zavzema velik del našega življenja, saj s komuniciranjem izvemo informacije, spoznavamo druge osebe in okolico. Pagon in Gorenak (2006) ugotavljata, da je tako kot v vsaki organizaciji tudi v policiji pomembno vertikalno komuniciranje, torej komuniciranje podrejenih do nadrejenih in tudi komuniciranje podrejenih do nadrejenih. Zaporskemu managementu (če se lahko tako izrazim) priporočam, da vloži vse potrebne napore v izboljševanje komunikacijskih veščin posameznikov. Gre za komunikacijske veščine vseh zaposlenih. Vodje bi morali pridobiti takšna znanja še preden zasedejo vodilne položaje. Tam, kjer je vertikalno komuniciranje boljše, so delavci torej bolj zadovoljni z delom. Da bi bili zaposleni zadovoljni z delom kot celoto in da bi v delo vključili vse človeške zmožnosti, moramo poleg motiviranja, nagrad, razumevanja, prijateljskih odnosov, prijetne klime in ostalega, znati tudi ravnati z ljudmi.

Kot je drugje, je tudi za delo v zaporu pomembno, da delavci in njihovi vodje najdejo skupni jezik, se znajo pogovarjati, vzpostavijo korekten odnos, da delodajalci delavce informirajo o stanju v zavodu, jim omogočijo izobraževanje, jih pohvalijo, pa tudi pograjajo, kadar je to potrebno. Tudi Brinc (2001) meni, da je pomembna nenehna dvosmerna komunikacija med vodjo in delavci in izmenjava idej, mnenj, informacij, sposobnosti in čustev. Pri tem so pomembne pisne, govorne in negovorne komunikacije. Tudi raziskava, ki sem jo izvedel, je pokazala, da si pazniki želijo zvedeti več povratnih informacij ( več ”feedbacka”) o njihovem delu. Pomembna je tudi osvojitev novih teoretičnih znanj in spoznanj ter prenos le teh v prakso. Enako velja tudi za vse ostale delavce, ki delajo v zaporih.

Kos in ostali (2008) z Meškom so naredili raziskavo med uslužbenci v zavodih za prestajanje kazni zapora v Sloveniji. Raziskava je bila izvedena l. 2006, vanjo pa je bilo vključenih 282 zaposlenih (pazniki, inštruktorji, pedagogi, psihologi, socialni delavci). Izpolnili so podoben vprašalnik s trditvami, ki so vsebovale določena področja zadovoljstva pri delu in katere so vrednotili z ocenami. Ugotovitve so pokazale, da obstaja kar nekaj dejavnikov nezadovoljstva z delom, predvsem v zvezi z organizacijskimi pravili, pomanjkanjem opreme in časa, kontadiktornosti zahtev, ipd. V povprečju je delovna klima ugodna, malo je prepirov med sodelavci in delo večini predstavlja izziv. Avtorji navajajo, da so ugotovitve raziskave uporaben vir informacij za vsakogar, ki dela v zaporu. Gre pa za prvo tovrstno raziskavo v Sloveniji, ki pomaga bolje razumeti zadovoljstvo z delom zaposlenih v zavodih za prestajanje kazni zapora.

Kakšne zapore torej potrebujemo? V prvi vrsti takšne, kjer se bodo zaposleni dobro počutili; kjer bodo imeli ugodne delovne pogoje, opremo, jasna organizacijska pravila in zahteve nadrejenih, korekten medsebojni odnos in podporo vodstva. Zapore, kjer bo pomemben segment usmerjen tudi na doseganje ugodne delovne klime, ki bo prispevala k večji storilnosti in kakovosti. Zapore, kjer bo pazniško-varnostno osebje delovalo homogeno z vzgojnim delom, kjer bo potekala kvalitetna dvosmerna komunikacija med službami, kvaliteten prenos informacij in nesebična medsebojna pomoč. Zapore, kjer se bomo zaposleni dobro počutili, s svojo pozitivnostjo pa pomirjujoče vplivali na zaprte osebe in jih s skupnimi močmi pripravili na življenje na prostosti. Kako daleč pa smo od tega?

Osebno menim, da bi tudi v zavodih za prestajanje kazni zapora morali uvesti vsakoletno merjenje stopnje zadovoljstva in pripadnosti zaposlenih. Za to so že izdelani ustrezni anketni vprašalniki. Na podlagi dobljenih rezultatov pa bi lahko začeli izvajati protiukrepe (če bi bili rezultati pod pričakovanji) oz. ukrepe za ohranjanje obstoječega stanja. To merjenje bi se moralo izvesti tudi pred, med in po kakšnih radikalnejših spremembah. Če izvedemo merjenje, bomo tako lahko ugotovili, kje so naše prednosti in slabosti, pridobili bomo temelje za upravljanje zadovoljstva in dobili nekakšne povratne informacije, kje in na katerih področjih so potrebne spremembe in večja prizadevanja, kje so potrebne izboljšave in kaj je tisto, kar slabo vpliva na zaposlene.

Uporabljeni viri:

Brinc, F., Petrovec, D. (2001). Družbeno vzdušje v zavodih za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Grossi, L.E., Berg, L.B. (1991). Stress and job dissatisfaction among correctional officers: an unexpected finding. International journal of Offender Therapy and Comparative criminology, 35 (1), str. 73-81.
Kim, S.H. (2001). 1001 način, kako motivirati sebe i druge, da postignemo ono što
želimo. Ljubljana, Tuma.

Kos, U., Smej, M., Remic, Z., Šifrer J. (2008). Job satisfaction amongst prison
employees. Social control in contemporary society-practice and research/The 7th
Biennial International Criminal Justice Conference, Fakulteta za varnostne vede,
str. 114-115.
Meško, G. (2001). Alison Liebling, David Price: The prison officer: Paznik v zaporu. Revija za kriminalistiko in kriminologijo. Let. 52 (3), str. 254-257.
Gorenak, I., Pagon, M. (2006). Vpliv organizacijskega komuniciranja na zadovoljstvo policistov pri delu. Organizacija, 39(4), 247-253.

AVTOR:
Zoran Remic,
Penološko društvo

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 30.05.2011 ob 14:22 pod 1. Strokovni prispevki in odzivi

DOSMRTNA ZAPORNA KAZEN

Aleš Tibljaš, Zavod za prestajanje kazni zapora Dob

Zoran Remic ml., Zavod za prestajanje kazni zapora Dob

Avtorja želiva s prispevkom obogatiti javno razpravo, ki se je razvila ob predlogu novega Kazenskega zakonika. V prispevku se osredotočava predvsem na predlog uvedbe dosmrtnega zapora in posledice tega skozi perspektivo neposrednih izvajalcev, ki v dosedanjih razpravah v glavnem niso bili opazni. Avtorja z zbiranjem komentarjev strokovnjakov iz področja penologije, prava, psihologije, itd., analizirava potek javne razprave, ki ji dodajava varnostni vidik kot pomembno področje izvrševanja zapornih kazni. Prispevek ne ponuja eksplicitnega odgovora za ali proti uvedbi dosmrtnega zapora. Predlagatelj sprememb zakona po mnenju avtorjev ne razmišlja dovolj o posledicah, ki bi jih sprejetje predloga povzročilo. Uvedba dosmrtne kazni trenutno ne bi bila smiselna zaradi nerazrešene prostorske stiske v zaporih, nezadostnega števila ustrezno usposobljenih kadrov, neustrezne tehnične opremljenosti in neizoblikovanega programa za obsojence, ki bi prestajali dosmrtno zaporno kazen. Namen je predstaviti problematiko dosmrtne zaporne kazni širši javnosti iz vidika penoloških delavcev, ki se vsakodnevno srečujejo z osebami, ki prestajajo zaporno kazen. Avtorja opozarjava predlagatelja zakona, da je pred morebitno uvedbo dosmrtne zaporne kazni potrebno pripraviti ustrezne podlage za uspešno, strokovno in predvsem varno delo v zaporih. Temu zaenkrat pristojni ne posvečajo ustrezne pozornosti. Ugotovitve so namenjene predvsem Ministrstvu za pravosodje, Generalnemu uradu Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, Inštitutu za kriminologijo in vsej strokovni javnosti, ki se je pripravljena vključiti v razpravo. Avtorja v prispevku razpravljava o uvedbi dosmrtne kazni in predstavljava, kako bi uvedba smrtne kazni dejansko vplivala na varnostne razmere v zaporu.

1 UVOD

Danes je v zaporih več ljudi kot kadarkoli. V tem trenutku je za rešetkami več kot 9 milijonov Zemljanov. Z velikim številom zaprtih oseb in prezasedenostjo v zaporih se soočajo tudi Združene države Amerike. Ugotovitve ameriškega raziskovalnega centra Pew so pokazale, da je za zapahi vsak stoti polnoletni prebivalec, kar pomeni v številkah 2,3 milijona prebivalcev. Vse to je posledica strožje kaznovalne politike. Vzporedno s tem se večajo tudi stroški vzdrževanja in vse več držav z velikim številom obsojenih na prestajanju kazni zapora ugotavlja, da ne morejo več kriti stroškov.

V prenatrpanih slovenskih zaporih je trenutno 1.321 zaprtih oseb, v to število so všteti tudi priporniki, teh je 333. V zaporih je največ moških, teh je kar 1.268, žensk je trenutno 53. Povprečna kazen, ki jo trenutno prestajajo zaprte osebe, je v razponu do 10 let. Deset odstotkov je takšnih, ki prestajajo zaporno kazen višjo od 10 let (http://www.novitednik.com/ne_prezrite.php?id=798).

Medtem ko penologi, strokovnjaki na področju izvrševanja kazenskih sankcij ugotavljamo, da zaostrovanje kazni ne deluje preventivno, da ne vpliva na stopnjo kriminalitete, da je resocializacija zaprtih vse težja in da se skoraj polovica zaprtih vrne, politika večkrat razmišlja drugače. Tako se je s spreminjanjem Kazenskega zakonika začelo govoriti tudi o uvedbi dosmrtne ječe.

2 SPREMEMBA ZAKONODAJE

O spremembah kazenske zakonodaje se je v zadnjih letih veliko govorilo. Zakon o kazenskem postopku se je že dosti spremenil, kazenski zakonik, kjer so navedena kazniva dejanja in predpisane sankcije, pa je zakon, ki ga je potrebno spreminjati najmanj in s širokim soglasjem stroke in državljanov. V tem smislu je zelo podoben ustavi. Tudi v medijih je bilo v zadnji četrtini leta 2007 dosti govora o tem. Sprememba, ki je bila aktualna, in je razdelila stroko in tudi mnenje širše javnosti, pa je uvedba dosmrtne zaporne kazni. Raziskave številnih strokovnjakov so namreč pokazale, da dolžina kazni ne vpliva na zmanjšanje porasta kriminala, prav tako povečevanje števila zaporov ne vpliva na zmanjšanje kriminalitete. Dosmrtni zapor je popolnoma v skladu s prevladujočo miselnostjo, okuženo s strahom pred kriminaliteto. Še posebej nas mora skrbeti dejstvo, da dosmrtni zapor ni tako daleč od smrtne kazni.

V mesecu oktobru 2007 je Ministrstvo za pravosodje objavilo predlog novega kazenskega zakonika, ki opazno razvnel javnost – še posebej strokovno. Predlog novega kazenskega zakonika poleg drugih sprememb predvideva uvedbo kazni dosmrtnega zapora za najhujše oblike kaznivih dejanj, predvsem genocid, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo ali agresijo; pa tudi za dva ali več naklepnih umorov. Spremembe so tudi v zvezi s prestajanjem zapora na prostosti, hišnim zaporom, izrekanjem alternativnih kazni, uvedba možnosti služenja kazni s humanitarnim delom.

Kot razlog za uvedbo kazni dosmrtnega zapora se navaja implementacija Rimskega statuta v naš pravni red. Predlagatelj utemeljuje dosmrtni zapor tudi s trditvijo, da lahko na 30 let obsojeni potem stori še neomejeno število umorov, za katera ne bo kaznovan. Med prestajanjem zaporne kazni je izvršitev takšnih dejanj ob upoštevanju varnostnih standardov bistveno oteženo. Primerov da bi med prestajanjem zaporne kazni prišlo do umora, v Sloveniji ni. Uvedba dosmrtne zaporne kazni je tako po mnenju predlagateljev potrebna zaradi uskladitve z določbami rimskega statuta mednarodnega kazenskega sodišča. Rimski statut je podlaga za mednarodno sodišče, kadar bi le-to sodilo za najhujša kazniva dejanja (oboroženi spopadi, genocid), pri čemer imajo države to pravico, da preganjajo storilca po tem statutu, nič pa jih pravno ne obvezuje. Problem pa nastopi v sankcijah. Številne države so v preteklosti nasprotovale dosmrtnemu zaporu, ki je bil opredeljen kot najhujša kazen v statutu. Ena skupina držav (arabske) je bila za smrtno kazen, druge pa (Južna Amerika, Evropa), da to ni v skladu z njihovo ustavo (rehabilitacija, resocializacija). Kot kompromis so se uskladili, da kazni predpisane po Rimskem statutu nimajo nobenega vpliva na to, če se posamezna kazniva dejanja preganjajo. Večina pravnih strokovnjakov dokazuje, da tovrstna uskladitev sploh ni potrebna. Tudi če bi Slovenija kdaj izrazila svojo pripravljenost, da sprejme obsojence, obsojene na Mednarodnem kazenskem sodišču, ji Rimski statut daje možnost, da za to postavi pogoje oz. določba dopušča možnost državi, da se sama odloči. Slovensko pravo že zdaj predvideva, da se kazenske sankcije, ki jih izreče tuj sodni organ, ustrezno pretvorijo v sankcijo po kazenski zakonodaji Republike Slovenije.

Predlagatelji dosmrtne kazni so delali tajno; predlog je sestavila skupina treh delavcev brez kriminološkega študija; s svojimi spremembami bodo povzročili družbene spremembe, ki govorijo v korist temu, da življenje ni vrednota; tako bodo uvedli dosmrtno ječo. Avtorja se zavedava, da je tudi življenje žrtev vrednota, vendar država ne more biti maščevalec v smislu ”oko za oko”, ”zob za zob”.

3 KAZNOVALNA POLITIKA

Že Beccaria je pred več kot 200 leti zapisal, da za preprečevanje kriminala ni bistvena strogost, pač pa zanesljivost in hitrost kaznovanja.

Friedrich Nietzsche je razmišljal o tem, da se mu zdi, da je do sedaj vzgojo človeškega rodu vodila domišljija rabljev in ječarjev ter da so močne skupnosti prizanesljive do svojih članov, ki prekršijo pravila.

Michel Foucault je v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje, Nastanek zapora razglabljal o tem, da obsojenim na dosmrtno zaporno kazen ne preostane drugega, kot razmišljati o begu in kljubovati sistemu.

Petrovec (1998) kaznovalne teorije deli na absolutne in relativne. Prve pravijo, da kaznujemo zato, ker je storilec grešil in s kaznijo vzpostavljamo porušeni red. Namen kazni se torej opravičuje z retribucijo: povzročenemu zlu sledi pravično povračilo. Imenujemo jih tudi retributivne. Kaznujemo, ker je bil greh storjen (lat. Punitur quia peccatum est). Druge, relativne, imenujemo tudi utilitaristične, trdijo, da je potrebno človeka prilagajati na družbeno okolje in (pre)vzgojno vplivati nanj. Poskušajo opravičiti kaznovanje z določenimi koristnimi nameni, bodisi za družbo v celoti (preprečevanje kriminalitete na splošno) ali za posameznika, ki ga poskušamo prevzgojiti (specialna prevencija). Kazen ima smisel zlasti v prihodnosti. Kaznujemo, da se greh ne bi ponovil (lat. Punitur ne peccetur). Gre torej za utilitarizem in tretmansko ideologijo kot najizrazitejšo smer, ki poskuša z različnimi tehnikami in metodami doseči spremembe v človekovem vedenju in ga prilagoditi normalnemu okolju; zato se ji reče tudi rehabilitacijska ideologija. Slednja je pri nas še vedno prisotna in trenutno je sistem naravnan k resocializaciji obsojenih oziroma reintegraciji le-teh v okolje.

Znan utilitarist je npr. Bentham, ki je t.i. oče utilitaristične smeri, zagovornika retributivizma pa sta Hegel in Kant.

Petrovec v svojem prispevku o novi kaznovalni ideologiji (1998) ugotavlja, da je 50 let tretmanske ideologije pustilo pečat penološki znanosti in praksi. Poskusom prevzgoje se niso odrekli kljub zlomu rehabilitacijskih idej v sedemdesetih letih. Zasuk v retributivno smer je po njegovem viden najbolj v Ameriki, Evropa pa se goli maščevalnosti, brez primesi tretmana, upira.

Premožni del prebivalstva z vzvodi represije poskrbi za obvladovanje družbenega obrobja, za stalno dokazovanje delitve ljudi na poštene na eni in nevarne delinkvente na drugi strani, za obljube o preganjanju kriminala in za zastraševanje s strogimi kaznimi (Petrovec, 2007:252).

Države v tranziciji se morajo odločiti, ali bo njihov ekonomski razvoj vseboval socialno komponento in s tem tudi strpno odzivanje na kriminaliteto, ali pa bodo prevladale vrednote neomejenega tržnega liberalizma, ki bo kmalu oblikoval družbeno dno z ustrezno delinkventnostjo in zaostril odziv na obrobje. Slednje se bo kmalu odrazilo v naraščajočem številu obsojencev. (Petrovec, 2000:216).

Podatki iz ”World prison population list” (seventh edition) sicer kažejo, da je bilo število zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev l. 2006 v skandinavskih državah nekje okoli 80 (Danska, Švedska, Finska). V Sloveniji število zaprtih oseb sicer narašča (trenutno 70), smo pa še vedno na dnu te lestvice, saj jih ima Španija 145, Nizozemska 128 Avstrija 105, Italija 104.

Do leta 1991 je imela Slovenija in tudi druge republike in pokrajine nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije kot najhujšo kazen v svojem kazenskem zakoniku smrtno kazen, vendar se ta v Sloveniji od leta 1959 ni več izvajala. Zadnji na smrt obsojeni in nato tudi usmrčeni kriminalec v Sloveniji je bil Franc Rihtarič, štajerski bandit, ki je bil aprila leta 1959 obsojen na smrt zaradi številnih kaznivih dejanj, predvsem pa zaradi umora policista na mejnem prehodu v Dravogradu leta 1955. Rihteriča, ki umora policista ni nikoli priznal, so ustrelili jeseni 1959 v eni od gramoznic v bližini Hoč. Do leta 1991 je v Sloveniji veljalo nepisano pravilo, da so obsojence, ki jim je bila izrečena smrtna kazen, skoraj takoj pomilostili na dvajset let zapora, tudi množičnega morilca Metoda Trobca, ki pa je zaradi poskusov umorov, ki jih je zagrešil za zapahi, dobil še skoraj petnajst let podaljšanja zaporne kazni in je pred slabima dvema letoma po sedemindvajsetih letih zapora v celici napravil samomor. Leta 1995 je začel veljati novi Kazenski zakonik. Leta 1999 smo v našo zakonodajo umestili tridesetletno zaporno kazen za kvalificirano obliko umora. V Evropi, kjer so skoraj v vseh državah smrtne kazni odpravljene, je dosmrtni zapor kot najhujša kazen predpisana v štirindvajsetih državah. Po mnenju predlagateljev je uvedba tovrstne sankcije v skladu s splošnimi evropskimi normami. Poleg tega pa imajo obsojenci možnost, da s svojim dobrim obnašanjem med prestajanjem kazni po petindvajsetih letih zaprosijo za predčasni odpust.

http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=1392

4 DOSMRTNA ZAPORNA KAZEN V EVROPI

Minister za pravosodje dr. Lovro Šturm poudarja, da imajo kazen dosmrtnega zapora v 24 evropskih državah; dosmrtni zapor v praksi ne pomeni nujno prestajanja zapora do smrti, saj obstaja možnost izpustitve po 25 letih ali možnost pomilostitve. V državah EU , kjer poznajo dosmrtno ječo, ponavadi obsojeni na dosmrtno ječo pridejo v povprečju na prostost najkasneje v 18-letih. Argument, ki govori v prid dosmrtni ječi , so ljudje, ki so množični morilci in so osebnostno moteni. Dosmrtne zaporne kazni od članic EU poleg Slovenije nimajo implementirane v zakonodaji Portugalska in Španija, v Evropi kot taki pa naj omeniva še Norveško, Nizozemsko in Dansko.

Petrovec (2008) je mnenja, da Evropa ”de facto” (dejansko) odpravlja dosmrtni zapor, saj je povprečje prestane kazni pri takšnem izreku, ki je ”de iure” (po pravu) možen, med 12 in 18 leti. Pri nas pa trenutno na 30 let obsojeni ne more priti na prostost pred dobrimi 22 leti prestane kazni.

Podržaj (2008) navaja, da Evropa ne odpravlja dosmrtnega zapora, saj ga od vseh držav EU poleg Slovenije nimata le Portugalska in Španija, vse druge države, pa ga , vključno s skandinavskimi, imajo in izvršujejo; Švedska ima takih obsojencev npr. 160. Ob podobni kaznovalni politiki bi imeli v Sloveniji tako 35 oseb obsojenih na dosmrtni zapor. V Belgiji in na Nizozemskem večina prestane dosmrtni zapor, malo je deležnih predčasnega odpusta. Na Švedskem je večina odpuščenih prej, nekateri pa zaradi ocene, da bi lahko ponavljali huda kazniva dejanja, niso.

V Avstriji npr. poznajo dosmrtno kazen, ki jo v enem izmed treh centralnih zaporov prestaja 54 obsojencev. Izkušnje kažejo, da v Avstriji obsojenci prestanejo okrog 18 let kazni.

Zanimiv je sistem Norveške, ki ima maksimalno zaporno kazen 21 let z možnostjo pogojnega odpusta po 14 letih, vendar je možno posameznika po prestani najdaljši izrečeni kazni 21 let tudi nadalje zadržati, če je ocena, da je ponovitvena nevarnost velika (tudi do smrti).

Na Finskem zakon ne opredeljuje, po kolikem času lahko zapornik zaprosi za pomilostitev oziroma odpust, lahko pa predsednik države po 12 letih pomilosti obsojence, ki so se na primeren način dokazali. Statistika kaže, da se ta doba pri zapornikih, obsojenih na dosmrtni zapor, podaljšuje.

V Nemčiji lahko obsojenci po 15 letih zaprosijo za odpust. Če je kaznivo dejanje hujše, se ta meja dvigne že v sodbi. Po 10 letih se sestane posebna komisija (”Strafvollstreckungskammer”), ki opredeli minimalno dobo prestane kazni za obsojenca. Tudi v Nemčiji se doba prestane kazni dviguje. Povprečna dolžina prestane kazni ob dosmrtnem zaporu je 20 let. Okoli 20% obsojenih na dosmrtni zapor tudi dejansko dočaka naravno smrt v zaporu.

V Italiji lahko po 10 letih obsojenec prične delati zunaj. Vsak dan se vrača v zapor. Po 26 letih je lahko odpuščen. Družbi nevarnejši obsojenci pogosto prestanejo tudi preko 50 let. Huje bolni in oslabeli obsojenci so navadno odpuščeni v hišno nego.

Na Nizozemskem in v Belgiji lahko obsojenci zaprosijo za odpust po 20 letih, vendar so take prošnje le izjemoma pozitivno rešene.

Zanimiv primer je Grčija, kjer t.i. dosmrtna kazen pomeni 25 let zapora. Obsojencem je lahko izrečena tudi kazen dveh ali več dosmrtnih kazni. Obsojeni na eno dosmrtno kazen lahko zaprosijo za odpust po 16 letih, obsojeni na dve ali več dosmrtnih kazni pa po 20 letih.

V Sloveniji imamo trenutno 8 obsojencev, ki prestajajo najdaljšo zaporno kazen 30 let. V letu 2007 sta bila v Nemčiji na dosmrtno zaporno kazen obsojena 2, na Švedskem pa kar 16. Glede na število prebivalstva v primerjavi s Švedsko bi bilo v Sloveniji trenutno 35 oseb obsojenih na dosmrtni zapor.

5 MNENJA STROKOVNJAKOV O UVEDBI DOSMTRNE ZAPORNE KAZNI

Dr. Alenka Šelih meni, da se zdi uvajanje tako stroge kazni, ki nima nobenega siceršnjega strokovnega opravičila, v situaciji, ko število dejanj, za katera naj bi bilo uvedeno, upada, popolnoma sprto tudi z zdravo logiko (http://www.mladina.si/tednik/200742/clanek/slo-intervju–peter_petrovcic).

Starosta slovenske kaznovalne politike dr. Ljubo Bavcon (zadnja leta se intenzivneje poglablja v mednarodno kazensko pravo) uvedbi dosmrtnega zapora odločno nasprotuje. Dosmrtni kazni nasprotuje tudi kriminalistična stroka. Po mnenju nasprotnikov je inštitut dosmrtne zaporne kazni le oblika maščevanja oziroma domnevne pravičnosti, ki samodejno ne zmanjšuje potencialnih
kriminalnih dejanj najhujše vrste
(http://www.gorenjskiglas.si/novice/razgledi_-_snovanja/index.php?action=clanek&id=13656 )

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik uvedbi dosmrtne zaporne kazni nasprotuje, saj po njenem mnenju kazen ne bo v ničemer prispevala k zmanjšanju ponavljanja tovrstnih dejanj, še manj pa k temu, da bi delovala preventivno. Poudarja, da bi bilo namesto razprave o uvedbi dosmrtne kazni bolj smiselno razpravljati o dveh drugih temah, povezanih s kaznivimi dejanji. To je v prvi vrsti ustrezna strokovna pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki naj obsega učinkovito pravno pomoč v času sodnih procesov in za kasnejšo psihoterapevtsko obravnavo travmatskega doživetja. Po drugi strani je treba zagotoviti učinkovito strokovno pomoč storilcem kaznivih dejanj – in to že v času prestajanja zaporne kazni. Z zagotavljanjem takšne pomoči za žrtve in storilce bi država naredila veliko več za varovanje človekovih pravic kot zgolj s podaljševanjem najdaljše zaporne kazni.

Dr. Dragan Petrovec meni, da je uvedba dosmrtne kazni huda ‘’strokovna blamaža”, saj po njegovem mnenju s kaznijo ne bomo vplivali na zmanjšanje kriminala.

Duhovnik Robert Friškovec, ki je vsakodnevno v stiku z zaprtimi osebami in jim nudi pomoč s pogovorom daje poudarek na vprašanje, kaj potem, torej po obsodbi. Potrebno bo spremeniti kriterije za pogojni odpust. Sprašuje se tudi o namenu zapora, ali je namen odstraniti človeka in ga nekam zapreti. Po njegovem mnenju so zapori ogledalo družbe; vsak bi se moral vprašati, kaj naredi za boljšo družbo.

Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob Jože Podržaj pravi, da je sistem izvrševanja kazni v Sloveniji je naravnan tako, da sta organizacija dela in življenje čim bolj prilagojena življenju na prostosti. Pri tem imajo izjemno vlogo delo in dejavnosti, ki pomagajo pri socializaciji, pa tudi izobraževanje in obravnava posameznih odvisnosti, bodisi od drog bodisi od alkohola. Meni, da imamo slovenski penologi kaj pokazati kljub težavam in problematiki, ki je v veliki meri pogojena objektivno in nanjo nimamo neposrednega vpliva (število zaprtih, prostorski pogoji, kadrovski primanjkljaj…). (http://www.novitednik.com/ne_prezrite.php?id=798)

Dr. Branko Lobnikar, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, je poudaril, da nobena resna kriminološka raziskava do sedaj ni ugotovila vzročne povezave med višino kazni in stopnjami kaznivih dejanj. Po njegovem mnenju nobena kazen ne vpliva na odločitev posameznika, ali bo storil kaznivo dejanje ali ne. Če bi to bilo res, potem bi imeli v ZDA najmanj, ne pa največ kaznivih dejanj. Poudarja, da je pri nas od vseh prijavljenih kaznivih dejanj (okoli 90.000 letno), razrešenih le še nekaj manj kot 40%.

Debenjak (2008) kot zagovornik dosmrtne ječe pravi, da so storilci prostovoljno storili tako zla dejanja, da ni več drugega izhoda od njihove izključitve od normalnega življenja. Žrtvam umorov namreč nič ne more vrniti življenja, najmanj pa storilčev zapor; tisto kar storilčeva izključenost iz vsakdanjosti življenja vrača družbi, je občutje pravičnosti, košček moralne kompenzacije. Svoja stališča zagovarja tudi s podatkom, da so v letu 2007 v tako veliki državi kot je Nemčija, izrekli dve obsodbi na dosmrtni zapor.

Petrovec (2008) pravi, da je bila posledica uvajanja nove pravičnosti (retributivizma) v Ameriki za 300% več zapornikov v zadnjih 20 letih. Ideje humanistične psihologije so po njegovem najbolj žive v skandinavskih državah.

Kaj pa pravijo na dolžino kazni obsojenci, ki dejansko prestajajo dolge kazni? Obsojenec M.G. bo letos prestal 20 – letno drugo zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja umora. V pogovoru pove, da ne ve kako se bo soočil s prostostjo. Če bi imel možnost ostati v zaporu, bi morda tudi ostal. V začetku prestajanja te kazni je pisal v Vatikan. Dobil je odgovor, da v najstrožjih meniških redovih, člani v prvih petih letih prekinejo vse povezave z zunanjim svetom, izjema je le smrt staršev in se na lastno željo lahko udeležijo pogreba. Tudi sam je »izključil« zunanjost in si življenje uredil samo znotraj zapora, brez želja po izvenzavodskih ugodnostih. To mu je po njegovih besedah omogočilo preživetje tako dolgega obdobja v zaporu. Ob normalnih odnosih s svojci je po njegovem mnenju mogoče preživeti v zaporu do 15 let. Ta doba je izjemno težak preizkus za svojce in zapornika in je lahko vsak večji pretres v odnosih usoden za zapornika (spomnimo se samomora Metoda Trobca po smrti mame).

310 italijanskih obsojencev je predsedniku Napolitanu napisalo pismo, naj država ponovno uvede smrtno kazen, ki je bila po drugi svetovni vojni ukinjena. Napisali so, da so naveličani počasnega umiranja dan za dnem, ter da so se odločili, da bodo umrli le enkrat; prosili so ga, da jim spremeni dosmrtno ječo v smrtno kazen (http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3098924).

6 MNENJA IN DILEME IZVAJALCEV

Kljub nasprotovanju strokovnjakov in dela laične javnosti Ministrstvo za pravosodje vztraja pri svojem predlogu. Ne odgovori pa na nekaj bistvenih vprašanj v zvezi z novimi okoliščinami, v katerih so bodo znašli obsojenci in uslužbenci. Že sedaj zaposleni v zaporih večji del časa posvečamo odkrivanju in preprečevanju napetosti med obsojenci ter konfliktom, ki se med obsojenci dogajajo. Pri tem se poslužujemo usmerjanja v strpnost, uvidevnost. Usmerjamo jih v prihodnost, v stike s svojci, v pripravo na življenje po prestani kazni. Iz izkušenj izhaja, da je že sedaj največ težav z obsojenci, ki jim nimamo niti česa ponuditi niti odvzeti. Medtem ko se zaposleni v zaporih trudimo obsojencem ponuditi okolje, v katerem bodo našli način za uresničevanje svojih zdravih ambicij, je javnost negativno nastrojena do »popuščanja« obsojenim. Slabost sistema je v težki razmejitvi varnosti in zagotavljanjem nekega programa, ki bi obsojenemu pomagal, da čim bolj koristno preživi zaporno kazen. Kaj pa je pravi pristop pri obsojencih, ki imajo izrečeno 30 letno zaporno kazen? S čim jih lahko motiviramo, da bodo poleg svojih, strpno prenašali tudi prej naštete težave? Glede na to, da stroka do sedaj ni podala nobenih novih pristopov, navodil ali nasvetov, se zdi, da je osebje v zaporih prepuščeno samemu sebi in lastni iznajdljivosti. Ali je stroka s kritiko dviganja kazni zaključila svoje delo v zvezi s tem? Podobno se kaže tudi sedaj ob možnosti uvedbe dosmrtnega zapora. Gre za nove okoliščine, s katerimi se bo potrebno kmalu soočiti. Prilagoditi bi bilo potrebno program dela s takšnimi obsojenci. Bistveno bi bilo pregledati tudi varnostne standarde, ki veljajo sedaj, in jih ustrezno prilagoditi. Že sami obsojenci poudarjajo, da »tridesetletniki« nimajo česa izgubiti in se jih ostali zaradi tega bojijo. Tu gre tudi za odnose med obsojencem in zaposlenimi, kjer je problematika podobna. Po uvedbi dosmrtnega zapora bo ta problematika še toliko bolj izrazita. Pri poskusih begov bodo takšni obsojenci pripravljeni storiti bistveno bolj brutalne poteze, saj je tudi motiv bistveno močnejši. Vprašljiva je tudi enakost pred zakonom zagotovljena s temeljnim aktom – Ustavo RS. Kazniva dejanja storjena v zavodih za prestajanje kazni zapora, za katera je predvidena denarna kazen ali zaporna kazen do enega leta zapora, se obravnavajo po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, kar v praksi pomeni, da se tovrstnemu storilcu lahko izreče maksimalna kazen do tridesetih dni samice. V nadaljevanju lahko opozoriva tudi problematiko oblike obiskov (koliko časa podeljevati obiske za stekleno pregrado, kdaj sprostiti režim na obisk brez nadzora), zagotavljanju ustreznega dela obsojencem z izrečeno dosmrtno zaporno kaznijo, izvedbi spremljanja tovrstnih obsojencev zunaj zavodov, dopisovanje obsojencev, telefoniranje, posedovanje tehničnih predmetov, obiskovanje skupinskih prireditev v zavodih. Vse to so pomembni segmenti življenja obsojencev, ki bodo ob uvedbi dosmrtnega zapora zahtevali temeljit premislek.

V ponos nam ne more biti niti podatek, da je najstrožje varovani zapor v Sloveniji na Dobu, ki je v evropsko primerljivem prostoru tako po stopnji varovanja kot tudi po uveljavljenem režimu znotraj zavoda, v rangu polodprtih zavodov v tujini; v njem pa prestajajo zaporno kazen najzahtevnejši zaporniki v državi. Tu bodo prestajali zaporno kazen tudi obsojeni na dosmrtno ječo.

Ne smemo tudi zanemariti dejstva, da je struktura obsojenih oseb vse zahtevnejša in težje obvladljiva (odvisniki od prepovedanih substanc, organizirane kriminalne združbe, ipd.). Varnost v samih zavodih za prestajanje kazni zapora je tako čedalje bolj vprašljiva. Govorimo lahko o varnosti zaposlenih in o varnosti obsojenih, katerim pa moramo skladno z določbami naše zakonodaje omogočiti varno prestajanje kazni zapora.

7 PRIMER IZ PRAKSE: Avstrija

Avtorja se ne opredeljujeva za ali proti dosmrtni kazni tudi zaradi neurejenih pogojev bivanja. Ob obisku avstrijskega zapora Graz-Karlau smo lahko izvedeli kar nekaj uporabnih nasvetov, kako se tam soočajo z izvrševanjem kazni dosmrtnega zapora. V Avstriji poznajo tri centralne zapore, znotraj katerih lahko premeščajo obsojence. Menijo namreč, da je sprememba okolja zelo pomembna za obsojence, ki prestajajo tako dolge kazni. Sprememba okolja je včasih nujna iz psihološkega vidika, pomemben pa je tudi varnostni vidik. V primerih konfliktov, groženj, sumov na priprave za beg, se poslužujejo premestitve v drug zapor. V Sloveniji imamo samo en zapor, ki je primeren za izvrševanje daljših zapornih kazni, to je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob. To pomeni, da bi bili v prej omenjenih primerih prisiljeni zaostrovati režim obsojencem, da bi se lahko izognili morebitnim eskalacijam. Kaj to pomeni za obsojenca in za ljudi, ki z njim delajo, verjetno ni potrebno posebej opisovati. Avtorja upava, da snovalci gradenj novih zaporov razmišljajo tudi o tem vidiku.

Eden od argumentov za uvedbo dosmrtnega zapora je tudi ta, da nekateri ljudje enostavno niso sposobni življenja v skladu z družbenimi normami in so tako družbi nevarni, da jih je potrebno odstraniti v zapore. V avstrijskem sistemu imajo možnost zaporniku podaljšati bivanje v zaporu, če posebna komisija ugotovi, da socializacijski namen ni bil dosežen. Naleteli smo na primer obsojenca, ki je bil na sodišču obsojen na nekajmesečno zaporno kazen, v zaporu pa je že četrto leto. Na ta način bi bilo mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, kaj z nekaterimi ljudmi, ki so obsojeni na krajše kazni, pa je znano, da so družbi nevarni. To so lahko tudi posiljevalci ali pedofili, ki jih kazen dosmrtnega zapora ne more umakniti iz družbe.

Logično je, da se z višino kazni povečuje tudi motiv za beg. Avstrijski zaporski varnostni organi zelo tesno sodelujejo s policijsko specialno enoto (Cobra), ki jim ob prevozih zahtevnejših obsojencev nudi svojo podporo. Na tem področju pri nas zaostajamo in je pomoč policije vezana bolj na neformalne dogovore vodstev zavodov in lokalne policije. Le ta seveda ni ustrezno opremljena in pripravljena za soočanje z resnejšimi poskusi reševanja obsojencev s pomočjo »od zunaj«.

V večini evropskih držav poznajo tudi psihiatrične oddelke, kamor se namešča obsojence, ki tovrstno obravnavo potrebujejo. Pri nas takšnega oddelka ni, obstajajo t.i. zaprti oddelki v sklopu psihiatričnih ustanov. Ti oddelki so neprimerni za varnostno zahtevnejše obsojence in je praksa jasno pokazala, da brez fizičnega nadzora paznikov obsojenci zlahka premagajo ovire do prostosti. Potrebujemo tovrstni oddelek, ki bo omogočal varno prestajanje kazni tudi na daljši rok (npr. dosmrtni zapor).

V Avstriji smo v letošnjem letu videli veliko koristnih stvari, katere bomo lahko uporabili tudi pri nas v praksi. Povedali so, da gradijo objekt znotraj zapora, ki bo omogočal prenočevanje obsojencev s svojimi svojci; to smo pri nas poznali že pred njimi – dejansko se to izvaja na Dobu.

Kot zanimivost naj omeniva, da sva videla posebej prirejeno vozilo – avtobus, ki tedensko premešča obsojence med zavodi za prestajanje kazni zapora. Vozilo je zavarovano z rešetkami, prostori so pregrajeni, v vseh prostorih je video nadzor; skratka vozilo je varnostno res vrhunsko opremljeno.

8 ZAKLJUČEK

Mnenja širše javnosti, politike in strokovnjakov o uvedbi smrtne kazni so si različna. Vsaka stran zagovarja svoja stališča. Javnost se strinja z uvedbo dosmrtne zaporne kazni, v stroki pa prevladuje mnenje, da je uvedba dosmrtne kazni korak nazaj za samo evolucijo razvoja penološke znanosti.

Zakonska grožnja z dosmrtnim zaporom samodejno ne zmanjšuje števila najhujših kaznivih dejanj. Problem človeka z močno osebnostno motnjo ali psihopata je ta, da se ne zaveda dejstva, da je z njim nekaj narobe. Pravzaprav o sebi meni, da je popolnoma zdrav. Pri psihopatu etika kratko malo ne deluje, manjka mu čustvovanje, na katerem temelji kesanje. V tem kontekstu sva tudi avtorja trdno prepričana, da brezvestnih morilcev iz zapora ne bi smeli nikoli izpustiti. Ker nimajo načina, da bi se spremenili, nimajo niti možnosti osebnostne preobrazbe, zato takšen človek ne bi smel nikoli priti iz varovanega okolja. Takšne bi morala oceniti posebna komisija in jih poslati na dolgotrajno zdravljenje v posebne ustanove namenjene psihičnim bolnikom.

Avtorja ugotavljava, da zaostrovanje kaznovalne politike ni smiselno. Zadostovala bi že sedanja 30- letna zaporna kazen (pa tudi manj) z možnostjo podaljšanja zaporne kazni, v kolikor socializacijski namen zapora ni bil dosežen (če je verjetnost, da se bo podobno dejanje ponovilo). Napredek bi bil viden tudi v primeru, da bi povečali učinkovitost naših sodišč. Morebitni storilec kaznivega dejanja mora imeti občutek, da bo prijet. Velika gotovost pregona in prijetja storilcev ter velika gotovost njihove obsodbe ima svoj preventivni učinek. Avtorja podpirava izrekanje alternativnih kazni, prestajanje zapornih kazni na domu z ustrezno obliko nadzora in možnosti služenja kazni s humanitarnim delom

Na slovensko dosedanjo prakso in kaznovalno politiko smo lahko ponosni. To nam priznavajo tudi tujci, ki obiskujejo naše zapore. Direktorica drugega največjega zapora na Švedskem, ki je obiskala Zavod za prestajanje kazni zapora Dob, je bila izjemno pozitivno presenečena nad našim pristopom, mednarodne nadzorne institucije (npr. CPT- odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja) pa v primerjavi z ugotovitvami po številnih drugih državah, niso ugotovile pomembnejših kršitev pravic obsojencev.
Avtorja sva mnenja, da ima Amerika slab zgled kaznovalne politike. Pri prebiranju raznih člankov in literature pa sva ugotovila, da veliko več naredijo za žrtve kaznivih dejanj. Na tem področju se v Sloveniji premalo dela in temu segmentu bi bilo potrebno posvetiti več pozornosti.
Kaj mislite o dosmrtni kazni, če si kot storilca kaznivega dejanja zamislite vašo mater, očeta, sestro, brata, hčerko ali sina; torej osebe, ki jih ljubite, spoštujete in na katere ste neizmerno navezani? Osebe, s katerimi se najverjetneje ne boste nikoli več sprehajali, šli skupaj na oddih ali na zabavo; osebe, od katerih se boste sčasoma odtujili…

Ne glede na vse, novi Kazenski zakonik RS prične veljati 1. novembra 2008. Na dan mrtvih bomo torej v Sloveniji ponovno uvedli DOSMRTNO KAZEN. Začnimo se pripravljati.

9 LITERATURA

Debenjak, B. (2008).”Regeneracija besed pravica, pravičnost, krivda, umno ravnanje”; Delo, 16. februarja, Sobotna priloga, str. 12-13
Foucault M.: Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanek zapora. Ljubljana, Krtina 2004
Petrovec, D.(2000) Bogastvo držav in odziv na kriminaliteto. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 51/3, str. 216-221.

Petrovec, D., Šugman, K., Tompa, G. (2007). Bogastvo, revščina in odziv na kriminaliteto – od leta 2000 do 2007. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 58/3, str. 246-253
Petrovec, D. (1998). Nova država – nova kaznovalna ideologija in praksa. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 49/3, str. 238-245
Petrovec, D.: Kazen brez zločina:Prispevek k ideologijam kaznovanja, Ljubljana, Zavod za založniško dejavnost, 1998
Petrovec, D. (2008). ”PP poštni predal 29”, Delo, 23. februarja, Sobotna priloga, str. 37
Podržaj, J. (2008). ”PP poštni predal 29”, Delo, 15. marca, Sobotna priloga, str. 38
INTERNETNI VIRI:
http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3098924, 27.05.2008
http://www.gorenjskiglas.si/novice/razgledi_-_snovanja/index.php?action=clanek&id=13656 , 15.04.20008
http://www.novitednik.com/ne_prezrite.php?id=798, 27.05.2008
http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=1392, 27.05.2008

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 30.05.2011 ob 14:21 pod 1. Strokovni prispevki in odzivi

REŠEVANJE KONFLIKTNIH SITUACIJ BREZ UPORABE PRISILNIH SREDSTEV V ZAVODU ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA DOB V LETU 2004

Zoran Remic ml.

Zavod za prestajanje kazni zapora Dob

V svojem prispevku avtor piše o dejanskem stanju in uporabi prisilnih sredstev v Zavodu za izvrševanje kazni zapora Dob pri Mirni v letu 2004 s poudarkom na nekonfliktnem pristopu paznikov do obsojencev, ki je po njegovem ključnega pomena za zmanjšanje uporabe prisilnih sredstev v zavodu. Določeni avtorji pišejo, da so zapori naravnani preveč varnostno in represivno. Avtor ugotavlja, da je zavod permisivno naravnan, usmerjen v nekonfliktno reševanje problemov, velik poudarek se daje preventivi, vsa prisilna sredstva v letu 2004 pa so bila uporabljena upravičeno, v skladu s pooblastili in res samo takrat, ko je bilo to nujno potrebno. Ocenil je, da je kljub manjšemu porastu uporaba prisilnih sredstev v letu 2004 numerično nizka v primerjavi s številnimi situacijami, s katerimi se vsakodnevno soočajo delavci zavoda.

1. UVOD

Prisilna sredstva so najbolj neposreden izraz fizičnega prisiljevanja. Med vsemi pooblastili paznikov najbolj izstopa uporaba prisilnih sredstev, s katerimi se lahko povzroči vrsto posledic, tako na osebnosti in dostojanstvu, kakor tudi na telesnem zdravju oseb, zoper katere se prisilna sredstva uporabljajo. Ukrepi in dejanja paznikov pri opravljanju pooblastil ter drugih dejanj morajo biti zakoniti, korektni, humani in da ne žalijo človekovega dostojanstva, hkrati pa morajo biti pazniki tudi ustrezno usposobljeni za praktično izvajanje posameznih pooblastil.

Paznik se v zaporu pogosto znajde v dilemi, ko mora dajati ukaze obsojencem, bdeti nad tem, da se ukazi izvršijo, skrbeti za red in disciplino in še bi lahko našteval naloge (o tem nekoliko kasneje); nastopijo pa situacije, ko se obsojenci uprejo izvršitvi ukaza, tu pa seveda nastopi »modrost«, kdaj je ravnanje paznika pravilno. V teoriji je zapis zelo jasen in enostaven, določa, da se smejo prisilna sredstva uporabiti le tedaj, če bi z opustitvijo bila ogrožena varnost zavoda (Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov čl. 18 – v nadaljevanju PINP). V praksi, ko se je največkrat potrebno odločiti v trenutku in potem nositi posledice za dobro ali slabo opravljeno delo, je to izredno težko; vsaka situacija namreč je po svoje različna in zahtevna.
Verjamem v to, da je še vedno večji del javnosti, ki ob besedi zapor dobi asociacijo na paznike, obsojence in rešetke, ob tem pa se jim gotovo poraja še misel o izvajanju prisile nad obsojenci. To pač poznajo iz filmov. Mogoče se je ta miselnost v zadnjih letih, ko mediji več poročajo o zaporih in življenju v njih, deloma spremenila. Odločil sem se, da v svojem prispevku napišem nekaj o dejanskem dogajanju za zaporskimi zidovi, uporabi prisilnih sredstev v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ Dob), pri tem pa se opiram na lastne delovne izkušnje, Letno poročilo ZPKZ Dob iz leta 2004, uradne zaznamke paznikov ter pravne akte, ki so temelji za izvrševanje kazenskih sankcij; to so Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju PIKZ), PINP.

Ljudem in širši javnosti želim s svojim prispevkom prikazati, da sistem izvrševanja kazni ni represivno naravnan, kot si marsikdo misli ali kot trdijo nekateri avtorji v svojih člankih in prispevkih, prisilna sredstva pa se zoper obsojence uporabijo le takrat, ko je to res nujno potrebno, v skladu z zakonom in načeli ter na način, ki je določen z podzakonskimi akti. Na podlagi analize primerov bom dokazal, da je bilo v primerih uporabe prisilnega sredstva uporabljeno tisto prisilno sredstvo, ki je najmanj škodovalo zdravju telesa in hkrati posegalo v človekove pravice, integriteto in osebno dostojanstvo obsojenca. Dokazal bom, da obstajajo situacije, ko je bil nadaljnji konflikt z uporabo nekonfliktne metode preprečen.

2. OPIS IN LOKACIJA ZAVODA

ZPKZ Dob je centralni in največji slovenski zapor, kje prestajajo kazen odvzema prostosti moški obsojenci, ki so pravnomočno obsojeni in je preostanek njihove kazni daljši od enega leta in pol, oz. mlajši polnoletniki do triindvajsetega leta, katerih preostanek je večji od petih let. V ZPKZ Dob prestaja v zaprtem delu zavoda kazen povprečno po 300 obsojencev. Prostorska stiska, s katero se soočajo tako obsojenci kot tudi delavci zavoda, pogosto privede do raznih konfliktov (sobivanje v istih spalnicah po deset in več obsojencev – prepir povzroči že zunaj zapora povsem običajna okoliščina, kdo bo prvi koristil kopalnico, kateri program se bo gledal na skupnem TV ipd.). Zgrajen je bil leta 1963. Obdaja ga 1200 m dolga betonska ograja znotraj katere se nahajajo štirje bivalni oddelki obsojencev, prostori šole, jedilnica in površine namenjene bivanju obsojencev na svežem zraku. V zaprtem delu zavoda se nahaja tudi JGZ Pohorje, kjer poteka proizvodnja gasilskih armatur. Nad zaprtim delom zavoda se nahajata polodprti in odprti oddelek Slovenska vas z razdeljevalnico hrane. V polodprtem in odprtem režimu prestaja kazen v povprečju 60 obsojencev. V tem sistemu je manj nadzora v varnostnem smislu, dan pa je večji poudarek na dogovorih in spoštovanju dogovorov z obsojenci.
3. DELA IN NALOGE PAZNIKOV

Naloge varovanja in nadzora obsojencev opravljajo pooblaščene uradne osebe – pazniki. Ti pri svojem delu lahko uporabijo posebna pooblastila, v okviru katerih so pooblaščeni za uporabo prisilnih sredstev. V ZPKZ Dob je trenutno zaposlenih 110 paznikov. Ti skrbijo za varnost, zavarovanje, red in disciplino v zavodu, spremljajo obsojence izven zavoda in nadzirajo obsojence na deloviščih.

Osnovno poslanstvo pazniške službe so varnostne vsebine, ki zagotavljajo varnost, red in disciplino v zavodu in sicer z naslednjimi ukrepi (Majcen, 2001):

 izdajajo ukaze,
 izvajajo osebne preglede in preglede prostorov, kjer bivajo in delajo obsojenci,
 zasežejo in zadržijo nedovoljene predmete,
 opravljajo preizkuse alkoholiziranosti ali zaužitja prepovedanih drog z odrejanjem urinskih testov,
 izvajajo izločitve obsojencev iz skupnih bivalnih prostorov,
 izvajajo preglede pisemskih pošiljk in paketov,
 spremljajo obsojence zunaj zavoda,
 varujejo obsojence v ustanovah ali drugih državnih organih zunaj zavoda,
 preprečujejo pobege obsojencev in izvajajo naloge za izsleditev pobeglih,
 opravljajo pregled obiskovalcev zavoda s tehničnimi sredstvi,
 preprečijo vstop in izstop vozilu ali osebi s prtljago, če le ta odkloni pregled iz prejšnje alineje,
 identificirajo in odstranijo osebe, ki se brez dovoljenja nahajajo v označenih prostorih,
 opravljajo delo s službenimi psi za splošno in specialistično uporabo- izobraževanje in neposredno opravljanje nalog.

V Pravilniku o izvrševanju nalog paznikov (2001) je zapisano, da pazniki z neposrednim nadziranjem obsojencev ter s primernimi ukrepi zagotavljajo, da življenje in delo v zavodu poteka po hišnem redu.
Pri tem morajo zlasti:
 seznanjati obsojence s hišnim redom zavoda ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo po zakonu in na njegovi podlagi izdanih predpisih,
 opozarjati obsojence na odstopanje od hišnega reda, če niso potrebni strožji ukrepi,
 preprečevati samopoškodbe in samomore,
 sodelovati z drugimi službami v zavodu, da se prepreči nastanek razmer, ki bi utegnile imeti za posledico spore med obsojenci, kakor tudi med njimi in delavci zavoda,
 primerno ukrepati, da se vzpostavita red in disciplina v zavodu,
 ukazovati obsojencem, da opravijo potrebna opravila za vzdrževanje reda in čistoče v zavodu ter za vzdrževanje osebne higiene,
 spodbujati obsojence pri njihovem delu in izobraževanju,
 preprečevati škodo na premoženju zavoda in odkrivati povzročitelje škode,
 nadzirati redno vstajanje in počitek obsojencev,
 skrbeti za red in varnost pri nadzorovanih obiskih,
 zbirati podatke in informacije, ki so pomembne za varnost zavoda in obsojencev,
 poročati poveljniku o vseh pomembnih dogodkih in opažanjih, ki zadevajo varnost, red, disciplino ter življenje in delo v zavod.

4. VARNOSTNA SITUACIJA V ZPKZ DOB

Splošno varnostno situacijo v ZPKZ Dob v letu 2004 lahko ocenjujemo kot zadovoljivo, obvladljivo in brez hujših izrednih dogodkov in stanj. Izredni dogodki (pobegi, poskusi begov, samopoškodbe, napadi na delavce zavoda, uporaba prisilnih sredstev) so ostali v okvirjih preteklih let oz. so v rahlem upadanju. V letu 2004 ne beležimo klasičnega pobega iz prestajanja kazni zapora, beležimo samo 1 poskus bega v času spremljanja na sodišče. Varnost zavoda (v smislu preprečevanja begov) se je izboljšala z izpopolnjevanjem opreme na zavodski ograji in OKC ter z večjim poudarkom paznikov na gibanje obsojencev v zavodu, boljšega izvajanja nadzora, ipd. Tudi ostali izredni dogodki, kot sem že predhodno navedel niso bistveno odstopali od preteklih let. V letu 2004, je potekala vaja »zapor 2004« v sodelovanju z policijo. Vaja je predstavljala praktični preizkus ravnanja tako delavcev zapora kot policije v primerih, ko bi prišlo do zajetja talcev in skupnega razreševanja nastale situacije. Zaključnega poročila še nimamo, vendar po prvih ocenah in vtisih, smo tudi na te najhujše izredne dogodke razmeroma dobro pripravljeni.

Delo delavcev oddelka za varnost ocenjujemo lahko kot dobro ter brez bistvenejših odstopanj od predpisanih normativov in predivdene strategije dela. (Letno poročilo ZPKZ Dob, 2004)

Izkušnje kažejo, da so obsojenci v določenih segmentih težavnejši kot včasih. To lahko argumentiram z dejstvom, da je dandanes tudi v zaporih več odvisnikov in uživalcev prepovedanih substanc in raznoraznih tablet, uspaval, pomirjeval (Sanval, Apaurin, Ketonal, Distraneurin). Dovolj zgovoren je že podatek, da v našem zavodu 150 obsojencev prejema terapijo (različno seveda). Na dan 01.01.2004 je bilo v našem zavodu ugotovljeno, da ima 61 obsojencev težave z drogo. Število bi bilo večje, če bi zraven prišteli še tiste obsojence, ki so drogo poizkusili ali jo uživajo le redko in še niso bili urinsko testirani. Z njimi je veliko težje delati kot včasih, ko drog skorajda poznali niso. Takšni obsojenci so lahko nepredvidljivi, nevarni, arogantni, nesramni in zelo konfliktni; še posebno, kadar so pod vplivom kakšnih substanc.

Težavo v varnostnem smislu predstavljajo ilegalni vnosi droge in mobilnih telefonov. Omenjene pojave, je s klasičnimi načini, čedalje težje odkrivati in preprečevati predvsem na Dobu, ki je kljub dejstvu, da je namenjen prestajanju kazni za najhujše in najdaljše kazni razmeroma odprt in predstavlja v evropskem prostoru »polodprti oddelek«. Obiski preko noči v garsonjerah s svojci, ki na Dobu potekajo že šesto leto, so edinstven primer, verjetno tudi v svetovnem prostoru ipd., ki ima svoje dobre strani, hkrati pa tudi nekatere slabe.

5. PRAVNA PODLAGA IN VRSTE PRISILNIH SREDTEV

Uporaba prisilnih sredstev je eden izmed hujših posegov v človekovo integriteto. Pravne mehanizme za zakonito ukrepanje paznika dajejo Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov in Interno navodilo za izvajanje pooblastil paznikov.

Zakonsko je uporaba prisilnih sredstev določena v 1. odst. 239. člena ZIKS-a (ZIKS, 2000):
”Pazniki imajo pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode.”

Med prisilna sredstva se štejejo sredstva za vklepanje in vezanje, telesno silo (strokovni prijemi, udarci, meti), plinski razpršilec, gumijevko, opozorilni strel, strelno orožje z gumijastim in ostrim strelivom in službeni psi. (ZIKS, 2000: 249. člen, 2.odst.)

6. UPORABA PRISILNIH SREDSTEV V ZPKZ Dob v letu 2004

Vsak paznik mora biti usposobljen za izvajanje manjših intervencij. Največja novost v predpisih je načelo nekonfliktnega in pomirjujočega pristopa, ki je zapisan v internem navodilu za izvajanje pooblastil paznikov. Peteh (2003) je v svojem članku zapisal, da je nekonflikten pristop potrebno vzpodbujati in graditi na vseh ravneh življenja, še posebej pa tudi v zaporskih pogojih. Paznik mora v postopku z obsojencem reagirati tako, da ne zaostruje konfliktnih odnosov s stranko v postopku ali drugimi prisotnimi osebami. Poanta tega načela je, da se prisilna sredstva ne uporabljajo po nepotrebnem, saj se mogoče dogodek da razrešiti s pogovorom in umirjanjem napetega odnosa.

Delavci v zavodu se torej zavedajo temeljnih človekovih pravic in so dejansko usmerjeni v iskanje nenasilne oblike obvladovanja zapornikov, kar priča tudi podatek, da od l. 1997 ne beležimo prekoračitve pooblastil paznikov pri uporabi prisilnih sredstev. Pazniki se namreč zavedajo, da se bodo z obsojencem, zoper katerega so oz. bodo uporabili prisilno sredstvo, še srečevali, zato uporabljajo prisilna sredstva samo v skladu s pravnimi akti in korektno, takšne vrste in v takšnem obsegu, kot je najbolj nujno potrebno in samo to je dopustno. (Peteh, 2003)

V primeru neupravičene uporabe prisilnega sredstva se zoper paznika uvede disciplinski, odškodninski ali kazenski postopek. V letu 2004 ne beležimo neupravičene uporabe prisilnih sredstev. O vsaki uporabi prisilnega sredstva je paznik dolžan napisati uradni zaznamek v katerem napiše, katero prisilno sredstvo je uporabil, zakaj in na kakšen način, pojasniti mora vse okoliščine, ki so privedle do navedenega. O vsaki uporabi prisilnega sredstva ZPKZ Dob pisno obvesti UIKS ter temeljito prouči upravičenost uporabe.

Število uporab prisilnih sredstev zoper obsojence se je v letu 2004 primerjalno z letom 2003 (beležimo 15 primerov) povečalo za 3 primere (18) in to kljub temu, da se je pretežni del konfliktnih situacij reševal na ustrezen verbalni način. Vsa prisilna sredstva so bila uporabljena, ker na drug način ni bilo možno izvršiti uradne naloge, zagotoviti reda in discipline, preprečiti nadaljevanje konflikta in poškodovanje zavodskega inventarja. Vse uporabe prisilnih sredstev so bile temeljito analizirane, pri čemer se je predvsem ugotavljala upravičenost uporabe, zakonitost, sorazmernost in postopnost. Pri vseh uporabah prisilnih sredstev smo ugotovili in ocenili, da so pazniki postopali zakonito in v skladu s svojimi pooblastili, pri tem pa upoštevali načelo sorazmernosti in postopnosti pri uporabi. Uporabo prisilnih sredstev smo skušali zmanjševati z izboljševanjem dela paznikov in vodenjem dela paznikov ter intenzivnejšim delom strokovnih delavcev predvsem s problematičnimi obsojenci. (Letno poročilo ZPKZ Dob, 2004)
TABELA 1: Prisilna sredstva – splošni pregled
vsa uporabljena upravičena nepotrebna prekoračitev poškodba osebe poškodba delavca
18 18 0 0 3 3
VIR: Letno poročilo ZPKZ Dob za leto 2004

TABELA 2: Prisilna sredstva – vzroki uporabe
uničevanje imovine preprečitev pobega poskus napada na delavca napad na delavca preprečitev samopoškodbe preprečitev konflikta odklonitev ukaza
3 1 1 4 2 3 4
VIR: Letno poročilo ZPKZ Dob za leto 2004

TABELA 3: Prisilna sredstva – vrste prisilnih sredstev
vklepanje telesna sila telesna sila(udarec) telesna sila(met) plinski razpršilec gumijevka šolani pes opozorilni strel strelno orožje
8 16 1 0 0 1 0 0 0
VIR: Letno poročilo ZPKZ Dob za leto 2004

Iz tabele 1 je razvidno, da so bila prisilna sredstva zoper obsojence uporabljene osemnajstkrat. Vzroki uporabe prisilnih sredstev so razvidni iz tabele 2, najbolj pogosto so bila prisilna sredstva uporabljena zaradi napada na delavca zavoda in odklonitve ukaza, kot vrsta prisilnega sredstva pa je bila največkrat uporabljena telesna sila, kar je razvidno iz tabele 3. Pri odklonitvah ukaza je bilo v l. 2004 uporabljeno prisilno sredstvo, ker so obsojenci s svojim pasivnim odporom preprečevali določene obvezne aktivnosti (prihod na jutranje štetje obsojencev, ipd.). Uporabljena je telesna sila, a še ta po predhodnem opozorilu, da bo uporabljena v primeru neizvršitve ukaza in nagovarjanja obsojenca k temu, da izvrši odrejeno. Telesna sila je bila uporabljena npr. ko je obsojenec napadel soobsojenca, paznika pa sta pred fizičnim kontaktom obsojencev preprečila nadaljnji konflikt s strokovnim prijemom. V enem primeru npr. je obsojenec zamahnil proti pazniku, paznik je blokiral udarec in uporabil strokovni prijem ter s še dvema paznikoma odstranil obsojenca v posebni prostor. Ko se je obsojenec umiril je vodja skupine paznikov tistega oddelka z njim opravil razgovor. Po razgovoru se je obsojenec pazniku, ki ga je predhodno napadel, opravičil.

Če še nekoliko pokomentiram uporabo prisilnih sredstev v letu 2004 (neizpolnitev ukaza); že v uvodu sem navajal, da je pri tem ukrepu odločitev po posegu oziroma odločitvi za uporabo prisilnih sredstev najtežja. V dveh primerih je šlo za istega obsojenca, ki je ignoriral odhod na obvezno štetje obsojencev. V tem primeru se je pojavila dilema, ali odstopiti od ukrepa in bi se podoben odziv pojavil tudi pri drugih obsojencih, kar bi posledično pomenilo, da ne bi bilo mogoče izvajati osnovnih varnostnih nalog in ustvarjanje nereda. V obeh primerih je bila uporabljena najmilejša možna telesna sila, ki ni povzročila nikakršnih posledic niti pri obsojencu niti pri delavcu, ki je silo uporabil.

Če je bila včasih uporaba gumijevke že kar rutinsko opravilo, temu danes ni tako. Pazniki se čedalje bolj zavedajo, da ne smejo še dodatno kaznovati obsojenca, ki mu je za kazen že odvzeta osebna svoboda. Vse izhaja iz temeljnega načela, da je obsojeni zaprti osebi odvzeta samo pravica do svobode in nič drugega. Prisilna sredstva tako lahko služijo le za obvladovanje oseb v posebnih situacijah in stanjih. Ob pasivnem odporu obsojenca (se prime za kakšen predmet, obstane, se uleže, ipd.) razen telesne sile tako npr. ni dovoljeno uporabiti katerokoli drugo prisilno sredstvo.

Najhujše uporabljeno prisilno sredstvo je bila uporaba gumijevke, ki je bila uporabljena v eni situaciji zoper zelo problematičnega obsojenca, ki je že prej večkrat ponavljal hujše disciplinske kršitve. V primeru uporabe gumijevke je bila na pobudo generalnega direktorja UIKS ustanovljena posebna komisija, kar je dokaz, da je vsaka uporaba prisilnega sredstva res pod drobnogledom. Komisija ni ugotovila nepravilnosti, opravila pa je razgovor z obsojencem in paznikom, ki je uporabil prisilno sredstvo. Po pravilih stopnjevanja, bi paznik moral uporabiti plinski razpršilec, vendar bi uporaba le-tega v opisanem primeru zaradi majhnosti in slabe zračnosti prostora ogrozila tudi paznike v prostoru, zato je moral uporabiti gumijevko.

Kar se tiče napadov na delavce zavoda, moram poudariti, da v nobenem primeru ni šlo za naklepni napad, ampak je bila v vzročni zvezi uporaba prisilnih sredstev ali ukaza, katerim so se obsojenci uprli.

Sila je vselej upravičena, če obsojenec ne izpolni paznikovega zakonito odrejenega ukaza oz. ukaza v mejah pooblastil. Lahko se pa še omejimo in zožamo uporabo sile na tiste situacije, v katerih bi neizpolnitev ukaza pomenila ogrožanje varnosti, možnost nastanka škode ali podobno hujšo težavo, ko sta huje motena red in disciplina. Sprašujemo se tudi sami delavci, kdaj sta huje motena red in disciplina v zavodu, kako postopati v posameznih primerih. Takšne dileme in primere rešujemo na podlagi dosedanje prakse in paznik v določenih primerih dejansko ni prepričan, ali je upravičen do uporabe prisilnega sredstva ali ne; največkrat v takšnih primerih ne uporabi prisilno sredstvo, čeprav se po analizi izkaže, da bi bila uporaba upravičena. Moram reči, da se zaradi odklonitve samega ukaza paznika v ZPKZ Dob načeloma ne uporabi prisilno sredstvo, če se predvideva, da zaradi neizpolnitve le-tega ne bo hujših posledic; se pa napiše uradni zaznamek o zaznavi dogodka in prijava disciplinske kršitve zoper obsojenca. Pazniki torej ne zlorabljajo pooblastil za uveljavljanje svoje avtoritete.

V zaporu se pazniki vsakodnevno srečujemo z raznimi konfliktnimi situacijami z obsojenci. Vsak ”ne”, ki ga paznik izusti na prošnjo obsojenca, je za določenega obsojenca lahko že povod za konflikt. Npr. obsojenec prosi paznika, če gre lahko do soobsojenca na sosednji trakt na kavo. Ker to ni dovoljeno, ga paznik seveda ne pusti, obsojenec je nezadovoljen in jezen na paznika, začne ga zmerjati in žaliti.

Konfliktne situacije mora paznik z nekonfliktnim pristopom dnevno reševati. Situacij, kjer so bili izpolnjeni pogoji za uporabo prisilnih sredstev, je kar nekaj, vendar jih veliko ni bilo zabeleženih v uradnih zaznamkih, saj so se z nagovarjanjem in umirjanjem obsojencev situacije stabilizirale brez posredovanja paznikov z uporabo prisilnih sredstev. Situacije se dostikrat rešijo že s tem, ko se obsojencu za trenutek prisluhne, potem pa se sam umiri. Tudi obsojenci potrebujejo določeno stopnjo pozornosti in upoštevanja.

V nadaljevanju sem opisal nekaj primerov iz uradnih zaznamkov, kjer ni bilo uporabljenih prisilnih sredstev, pa bi eventualno lahko bila oz. bi morala biti zaradi situacije, ki bi lahko nastala, če pazniki ne bi pravočasno oziroma pravilno posredovali:

 Zabeležen imamo primer, ko je obsojenec rekel pazniku, če mu razbije gobec. V tem primeru kljub resni grožnji ni bilo uporabljeno prisilno sredstvo. Obsojenec je bil opozorjen na odnos, vodja izmene pa je z njim opravil razgovor. Prisilna sredstva niso bila uporabljena. V omenjenem primeru je obsojenec tako z verbalno kot obnašanjem nakazal resno grožnjo, da bo napadel paznika. Ta ga je kljub temu uspel umiriti s pogovorom in pomirjujočim pristopom.

 V drugem primeru je bil obsojenec v slabem psihofizičnem stanju. Odprl je omarico z električnimi varovalkami ter jih pričel odvijati. Paznika sta ga na miren način odmaknila od omarice in odvedla v ambulanto, nato pa se je z obsojencem pogovoril še vodja skupine paznikov. Obsojenec ni nadaljeval z neprimernimi početji. Prisilna sredstva niso bila uporabljena. Poudariti moram, da je šlo v tem primeru za izredno problematičnega obsojenca, ki je bil v določenih obdobjih izredno konfliktno naravnan. Tudi to početje je imelo namen provokacije paznikov, da bi uporabili prisilna sredstva zoper njega, on pa bi nato podajal pritožbe. V zadnjih letih je bilo gotovo zoper njega največkrat uporabljena telesna sila.

 Naslednji primer priča o dogodku, ko sta bila obsojenca na sprehodu že postavljena v borbeni položaj, ko je med njiju stopil paznik in tako preprečil nadaljnji konflikt. Prisilna sredstva niso bila uporabljena. To so dokaj pogoste situacij, ki jih praviloma uspejo pazniki pomiriti brez uporabe prisilnih sredstev. Kljub temu pa obstaja nevarnost, da se agresivni obsojenec ali obsojenci obrnejo oz. usmerijo napad na paznika.

 V naslednjem primeru si je obsojenec, ki je predhodno razbil ogledalo, nastavil večji kos stekla na vrat in grozil, da se bo razrezal. Večkrat je bil pozvan, naj se umiri in odloži kos stekla, kar je po pregovarjanju tudi storil. Prisilna sredstva niso bila uporabljena. Tudi samopoškodbe so pogost pojav med obsojenci. Tudi v takih situacijah, ki je opisana, je potrebna velika stopnja previdnosti, da paznik ne ogroža lastne varnosti, varnosti drugih obsojencev in poizkuša opraviti nalogo tako, da se obsojenec ne poškoduje. V takih situacijah je tudi možno zbijanje nevarnega predmeta iz rok, kar se formalno ne bi štelo za uporabo prisilnega sredstva.

 Paznik je opazil obsojenca, ki sta se močno verbalno sprla. Spor je eskaliral v smeri fizičnega obračunavanja, vendar sta bila še pravočasno ločena. V nadaljevanju je razgovor z njima opravil vodja izmene, ki je opravil med obsojencema soočenje in dosegel pomiritev. Prisilna sredstva niso bila uporabljena. Tudi to so pogoste situacije, ki se pojavljajo med obsojenci. Pazniki jih v primerih, ko pravočasno opazijo napetosti razdvojijo in poizkušajo doseči pomiritev.

To je seveda le nekaj tipičnih situacij, ki se dnevno dogajajo za zaporskimi zidovi in se rešujejo na nekonflikten način oz. brez uporabe prisilnih sredstev.

Odstranitev obsojenca po 236.členu ZIKS-a v posebni prostor I. oddelka je bila tudi v letu 2004 skrajni ukrep, ko drugače ni bilo možno zagotoviti reda in discipline, preprečiti samopoškodbe, preprečiti nadaljevanja konflikta, neizvršitev ukaza in preprečiti uničevanje inventarja. Najpogostejši vzrok za odstranitev v posebni prostor po 236. členu ZIKS-a je bil v ogrožanju obsojencev sebe ali drugih; 17 primerov ogrožanja sebe in 9 primerov ogrožanja drugih. Odstranitve so se dodatno analizirale na zavodskem nivoju, kjer se je ugotavljala tudi upravičenost ukrepa. V zavodu smo ocenili, da so bile vse odstranitve v letu 2004 upravičene iz zakonskih vidikov, prav tako se v nobenem primeru ni prekoračil zakonsko določen čas trajanja odstranitve oziroma namestitve v posebni prostor- 12 ur. Zoper odstranitev v posebni prostor se je pritožil en obsojenec. (Letno poročilo ZPKZ Dob za leto 2004)

So situacije, ko se je obsojenca odstranilo v posebni prostor po 236. členu ZIKS-a na njegovo željo. V primeru, da mu vodja izmene ne bi prisluhnil, bi lahko prišlo do fizičnega obračunavanja med obsojenci in lahko bi prišlo do hujši in resnejših posledic, posledično do uporabe novih prisilnih sredstev, mogoče še na večjem številu obsojencev, ki bi bili vpleteni v izredni dogodek. Tudi to je torej uporaba nekonfliktne metode. Zelo konfliktnega obsojenca je npr. umiril ukrep, da se z njim dnevno pogovori njegov pedagog. Od takrat je obsojenec bistveno manj problematičen.

TABELA 4: Razlogi za odstranitev v posebni prostor
storil kaznivo dejanje beg ali upor ogrožal sebe ali druge ovira druge pri počitku, delu… skupaj odstranitev povprečen čas izločitve v urah
1 1 26 4 32 7,21
VIR: Letno poročilo ZPKZ Dob za leto 2004

S komunikacijo velikokrat zaznamo probleme, ki jih poizkušamo rešiti na najbolj ugoden način. Odlašanje z rešitvijo problema lahko privede do novega, večjega problema. Če se problema ne da rešiti, se pač poišče najustreznejšo alternativno rešitev. Sam opravljam veliko razgovorov z obsojenci, kjer mi med drugim tudi sami povedo, kako so zadovoljni z delom paznikov. Moram reči, da kakšnih revolucionarnih pripomb zaenkrat ni bilo naznanjenih. V glavnem so obsojenci z delom paznikov zadovoljni, prav tako z odnosom do njih in komunikacijo.

Včasih so banalni problemi lahko za obsojence zelo veliki. Vzroki za konflikte med obsojenci so številni; lahko je to slaba osebna urejenost obsojenca, nestrinjanje dveh obsojencev za spremljanje TV programa na različnem kanalu. Na takšne pojave ponavadi ponavadi reagiramo z razbremenilnimi pogovori, ki jih opravijo tako pedagogi, psihologi, pazniki ali drugi delavci zavoda, ki problem zaznajo. Največkrat pride do rešitve konfliktne situacije in pomiritve. Če to ne zadostuje, se lahko deluje preventivno in odstrani tistega obsojenca, ki ogroža ali tistega, ki je ogrožen od drugih. Loči se lahko tudi obsojence, ki so v konfliktu s prerazporeditvijo v druge oddelke v zavodu. To so preventivni ukrepi, katerih se poslužujemo, ko zaznamo neko napeto situacijo. V takšnih primerih se poslužujemo uporabe 206. člena ZIKS-a in 6. člena PIKZ-a, ki nam na podlagi izdane odločbe obsojencu o razporeditvi v posebej varovan oddelek to omogočata. ZIKS tudi določa namreč tudi, da smo vsem obsojencem dolžni zagotoviti varno prestajanje kazni.

8. ZAKLJUČEK

Ocenjujem, da v ZPKZ Dob nikakor nismo represivno naravnani saj večino situacij rešujemo z uporabo nekonfliktnih metod (pogovor, pomiritev…) in preprečevanjem raznih izrednih dogodkov in izbruhov s strani obsojencev.

Glede na situacije, s katerimi se pazniki dnevno srečujejo pri opravljanju svojega dela, ocenjujem, da število uporabljenih prisilnih sredstev v letu 2004 nikakor ne more biti merilo, ampak je bolj pomembna vsebina posameznega primera in dejstvo ali so bile res izčrpane vse možnosti pomiritve.

Iščejo se nove rešitve za zmanjšanje uporabe prisilnih sredstev in ena je tudi ta, da se bo paznike in druge delavce ustrezno usposabljalo in izpopolnjevalo ves čas skozi njihovo poklicno kariero tudi na področju komunikacije in interaktivnih odnosov.

Obsojenci imajo kot eno izmed ”orožij” institut pritožbe, tako da se lahko kadarkoli in zoper kogarkoli pritožijo generalnemu direktorju UIKS, ki je pristojen reševati pritožbo. Obsojenci se tega instituta poslužujejo, kar seveda omogoča, da zavod nima nikakršne možnosti, da bi določena ravnanja »prikril« – tega ne more storiti niti posameznik (mislim na delavce zavoda).

Na koncu bi tudi rad poudaril, da moje ugotovitve lahko podkrepim tudi z ugotovitvami nadzorstvenih organov ( formalnih in neformalnih). V letu 2002 smo bili deležni tudi mednarodnega nadzora s strani CPT ( Odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja s sedežem pri Svetu Evrope), ki kljub temeljitemu nadzoru ni ugotovil niti enega primera prekoračitve pooblastil. Zavod redno obiskuje tudi Varuh človekovih pravic, ki v daljšem obdobju ni ugotovil kakršnekoli prekoračitve pooblastil.

9. VIRI in LITERATURA

- Interno navodilo za izvajanje pooblastil paznikov, številka 037-04-2/2002-322
- Letno poročilo ZPKZ Dob za leto 2004
- Majcen, B. (2001). Varnostni ukrepi za preprečitev vnosa droge v zapor, Dnevi
varstvoslovja: 1021-1032
- Peteh, B. (2003). Uporaba prisilnih sredstev v zaporih. Dnevi varstvoslovja
- Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, Uradni list RS, št. 102/2000
- Pravilnik o izvrševanju nalog paznikov, Uradni list RS, št. 78/2001
- Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 22/2000

O AVTORJU

Zoran Remic, diplomirani varstvoslovec Fakultete za policijsko – varnostne vede v Ljubljani, zaposlen kot paznik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, odgovoren za vodenje in koordiniranje dela paznikov v IV. oddelku

  • Share/Bookmark

DIREKTOR KRIV ZA SAMOMOR ZAPORNIKA?

Komentiraj

Objavil/a ivankos 27.09.2009 ob 19:35 pod 1. Strokovni prispevki in odzivi

Spodnji prispevek je bil 21. 9. 2009 poslan za objavo v Sobotni prilogi Dela.

Ob pomanjkanju novic v dopustniškem avgustu so bili zapori s svojo zimzeleno problematiko kot naročeni za mašenje medijske praznine. Cel mesec smo se sončili v središču pozornosti vseh sredstev obveščanja. Še nikoli se ni toliko govorilo in pisalo o natrpanosti slovenskih zaporov, pomanjkanju paznikov in strokovnih delavcev ter o obveznosti države, da zagotovi zapornikom boljše bivalne razmere. Tudi globoka razmišljanja o odgovornosti vodstev zaporov za varnost zapornikov in humano postopanje z njimi niso manjkala. Da bi imeli tudi zaporniki kakšno odgovornost – o tem ni bilo nikjer besede.

Največ razburjenja je vzbudil samomor zapornika na Dobu, bistveno v tistem trenutku pa je bilo nemudoma najti krivca za tragični dogodek. Ni težko razumeti, da je mati v svoji čustveni prizadetosti ob izgubi sina odgovornost za njegovo smrt brez pomišljanja naprtila direktorju zapora na Dobu. Manj razumljivo pa je, da je podlegel pritisku tudi minister za pravosodje in z ustanovitvijo strokovnega sveta, ki naj pregleda postopanje z zaporniki na Dobu, izrazil popolno nezaupnico strokovnim delavcem v samem zaporu, obenem pa tudi delu celotne Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Minister, ki ima pregled nad delom svojih resorjev, ne potrebuje ad hoc komisij, saj redno spremlja, kaj njegovi podrejeni počnejo. Zapori so pod stalnim nadzorom pristojnih sodišč, varuha človekovih pravic, mednarodnega odbora za preprečevanje mučenja in predstavnikov civilne družbe – doslej nobeden od njih ni ugotovil kršenja pravic slovenskih zapornikov. Ponovno se je pokazalo presenetljivo nepoznavanje zakonitosti delovanja zaporov.

Seveda smo v zaporih dolžni skrbeti za varnost zapornikov, vendar absolutne varnosti v njih ni moč zagotoviti. V najširšem smislu se varnost vzdržuje z ustvarjanjem znosne socialne klime v zaporu, neposredno pa z nadzorom paznikov in z nameščanjem zapornikov, ki so ogroženi, ločeno od tistih, ki jih ogrožajo. Če so zapori prezasedeni, je možnost premeščanja zapornikov skrajno omejena. Kako učinkovit pa je lahko nadzor, če na primer v mladoletniškem zaporu v Celju v delovni izmeni 5 paznikov skrbi za varnost 80–100 zapornikov ali če v bloku na Dobu skrbijo samo 3 pazniki za varnost okrog 130 zapornikov? Nadalje se moramo zavedati, da stalen nadzor povzroča v človeku občutke utesnjenosti, ki lahko privedejo do izbruhov nasilja, usmerjenega proti drugim ali proti sebi. Človek ima poleg potrebe po varnosti tudi potrebi po zasebnosti in socialnih stikih, ravno ohranjanje ravnovesja med temi potrebami pa je ena najzahtevnejših nalog v zaporih.

Med zaprtimi so varnostno najbolj ogroženi narkomani in spolni prestopniki. Prvi se zadolžujejo za nakup droge, ker pa denarja z oderuškimi obrestmi niso sposobni vračati, postanejo žrtve psihičnega in fizičnega nasilja svojih upnikov. Spolnih prestopnikov pa drugi zaporniki zaradi njihovih dejanj ne trpijo, zato se ob vsaki priložnosti nad njimi znašajo. Torej je potrebno oboje zaradi ogroženosti nameščati v samske sobe. Poseben varnostni problem nastane, če so ti zaporniki nagnjeni k samopoškodbam ali samomoru – v tem primeru je bivanje v samski sobi nepriporočljivo, ker bi jim samo olajšalo avtoagresivna dejanja. Kako zaščititi take zapornike? Naj navedemo primer, ko je pred leti direktorica ljubljanskega zapora spolnega prestopnika zaradi samomorilne ogroženosti namestila v skupinsko sobo. Zaporniki so z njim obračunali, direktorica pa je bila kazensko upokojena. Ko bi bila direktorica zapornika namestila v samsko sobo in bi ta napravil samomor (kasneje ga je res), bi jo doletela ista kazen, kar kaže, da včasih v zaporu ni mogoče sprejeti pravilne odločitve.

V zapore prihajajo ljudje, pri katerih so bila pred tem neuspešna vsa vzgojna prizadevanja: družine, šole, cerkve, vzgojnih zavodov in socialnih služb, od zaporskih delavcev pa se pričakuje, da bomo iz teh ljudi napravili vzorne državljane. Nujno je jasno razmejiti odgovornost delavcev od odgovornosti zapornikov. Delavci morajo ponuditi dejavnosti, ki so pomembne za pripravo zapornikov na življenje po prestani kazni: delo, izobraževanje (na Dobu se v tem šolskem letu izobražuje 180 zapornikov!), specialne obravnave in prostočasne dejavnosti. Dolžni so usmerjati zapornike, jim nakazati možnosti, ki jih imajo na razpolago, jih motivirati, da se vključijo v ponujene dejavnosti, in jim pomagati premagovati ovire. Če so zaporski delavci opravili vse našteto, ne morejo biti odgovorni za nerealizirane cilje zapornikov. Zaporniki imajo pravico izbire in so sami odgovorni za svoje odločitve in dejanja, saj niso niti neprištevni niti opravilno nesposobni. Ne moremo sprejeti teze, da je za dejanja posameznika kriva institucija ali njen predstojnik, pa čeprav gre za samomor. Komu pa bomo naprtili odgovornost za več kot 600 ljudi, ki letno v Sloveniji napravijo samomor, pa niso v zaporih?

Zaporniki na Dobu so ob nenadnem zanimanju medijev in pritisku na direktorja začutili svojo priložnost, da iztržijo tudi kaj zase. S peticijo so zahtevali odstavitev direktorja, ker trdno podpira strokovne delavce, ko vztrajajo, da se zaporniki vključijo v ustrezne programe obravnave. To pa nekateri od njih doživljajo kot prisilo in nehuman odnos. Neki spolni prestopnik bo celo tožil psihologinjo, ker noče verjeti, da je nedolžen, in terja od njega, da se spoprime s svojo osebnostno motnjo, zaradi katere je pristal v zaporu. Nezadovoljnim zapornikom je uspelo izsiliti pogovor z ministrom za pravosodje, razumeli pa so ga menda v tem smislu, da bodo njihove zahteve izpolnjene, poslej pa bodo sodelovali tudi pri oblikovanju zakonodaje o izvrševanju kazni.

Naši zapori so že nekaj let zasedeni prek svojih zmogljivosti, predvsem v Ljubljani in na Dobu, zaradi česar se slabšajo bivalne razmere zapornikov. Prostorsko stisko bo treba postopno odpraviti ali z gradnjo novih zaporov ali z zmanjšanjem števila zapornikov. Pritisk zapornikov na javnost in ministra za pravosodje je v tem primeru upravičen in potreben, saj se sicer stvari ne bodo nikamor premaknile, vprašljiv pa je način protesta, to je odškodninska tožba proti državi, ki so se zanjo odločili s pomočjo odvetnika Matoza. Če bi vsi, ki so jim kršene zakonite pravice, vložili odškodninske tožbe proti državi, bi le-ta v kratkem času finančno shirala. Komu se naj pritožijo bolniki, ki so desetletja plačevali prispevke za zdravstveno zavarovanje, zdaj pa pridejo do zdravnika le samoplačniško? Naj terjajo odškodnino ljudje, ki so ostali brez dela, čeprav je to z ustavo zajamčena pravica? Je pa še ena bistvena podrobnost, po kateri se zaporniki razlikujejo od bolnikov in brezposelnih: ti dve skupini nista krivi za položaj, v katerem sta se znašli, zaporniki pa so se v nekem smislu sami odločili za bivanje v zaporu, saj vsak razumen človek ve, kam ga lahko določena dejanja pripeljejo. Vzemimo, da bo tožba proti državi uspešna in bodo zapornikom dosojene odškodnine zaradi nehumanih bivalnih razmer v zaporih. V tem primeru pričakujemo administrativno prepoved na izplačilo odškodnin ter prednostno povrnitev škode žrtvam kaznivih dejanj in poravnavo sodnih stroškov državi. Materialna odgovornost ne more biti samo enostranska! Ker bo višina odškodnin že za pokritje teh obveznosti daleč prenizka, bo odvetnik ostal brez plačila, zanesljivo pa mu bo v uteho zavest, da je opravil človekoljubno dejanje.

Celje, 21. 9. 2009

IVAN KOS, PENOLOŠKO DRUŠTVO

  • Share/Bookmark

REALIZACIJA PROGRAMA DELA PENOLOŠKEGA DRUŠTVA V LETU 2008 – POROČILO PREDSEDNIKA

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 29.03.2009 ob 20:22 pod 4. Obvestila

Sedanji upravni odbor je prevzel vodenje Penološkega društva z izvolitvijo na 1. občnem zboru, ki je bil 24. januarja 2008 v Ljubljani. Ob izvolitvi je predsednik izrazil upanje in bojazen, da se člani zavedajo, da Penološko društvo predstavljajo vsi člani, ne le predsednik in morda še upravni odbor. Opozorjeno je bilo tudi na realna pričakovanja glede dosežkov društva v prvem letu svojega delovanja. Za poslovanje društva je bilo potrebnih veliko administrativnih opravil, ki so za nepoznavalce povsem nevidna: vpis v register, odprtje transakcijskega računa, spremljanje denarnih prilivov in odlivov, vodenje seznamov članov, priprava logotipa, štampiljke – kar sta opravila tajnica društva Eva Salecl in namestnik predsednika in zakoniti zastopnik društva Igor Černetič. Pri delu je bilo v začetku precej nepredvidenih tehničnih težav, ki so bile rešene šele s pogodbo med društvom in GU UIKS. Zaradi razpršenosti članov UO in sekcij društva po vsej Sloveniji in delovnih obremenitev je bilo zelo težavno tudi usklajevanje terminov za sestanke in strokovna srečanja. Vsega se ne da reševati po telefonu in elektronski pošti. Med letom so bili različni odzivi na delo društva. Nekaj je bilo pohval, predvsem po javnih objavah nekaterih stališč društva, pogoste pa so bile tudi kritike, da je društvo premalo razpoznavno oziroma preveč pasivno. Ob tem je treba pripomniti, da je internetna stran društva vseskozi odprta za pobude, komentarje in mnenja vseh, ne le članov – vendar jih je bilo tam le redko zaslediti. Obstajajo pa še druge poti za sporočanje pametnih zamisli.

Eden od načinov dela članov Penološkega društva je bila aktivnost znotraj sistema izvrševanja kazni. Če bi prišteli vse njihove dejavnosti v dejavnosti društva, bi bil naš seznam aktivnosti predolg, da bi ga imelo smisel tukaj predstaviti.

Ko pregledamo opravljene naloge, vidimo, da je bilo kar precej narejenega.

KONKRETNE NALOGE, KI SI JIH JE ZASTAVILO DRUŠTVO S PROGRAMOM DELA
1. Ureditev organizacijskih in tehničnih zadev, nujnih za delovanje društva: uporaba službenih vozil, po potrebi poseganje v delovni čas, materialni stroški društva. Vse te stvari so bile urejene s pogodbo med Penološkim društvom in GU UIKS.
2. Priprava internetne strani (bloga) Penološkega društva.
3. Pridobivanje in včlanjevanje strokovnjakov in sodelavcev v društvo – tu smo bili premalo uspešni oziroma nismo dovolj uporabili znanja včlanjenih strokovnjakov za delovanje društva
4. Povezovanje in organiziranje članov v sekcije
5. Strokovno izpopolnjevanje članov; izpopolnjevanje metod in oblik dela – stalna naloga
6. Predstavitev društva in povezava s Pedagoško fakulteto, Filozofsko fakulteto, Fakulteto za varnostne vede in Inštitutom za kriminologijo
7. Aktivno sodelovanje na kongresu za socialno pedagogiko in na dnevih varstvoslovja
8. Predstavitev društva vsem zavodom za prestajanje kazni in službam UIKS
9. Aktivno vključevanje članov PD v strokovno delo na področju izvrševanja kazenskih sankcij (vodenje delovnih skupin, komisij, strokovni prispevki na penoloških posvetih, naj omenim aktivno vlogo članov društva pri pripravi in izvedbi strokovnega posveta v Gotenici o pomenu dela v zaporih ipd.)
10. Strokovna ekskurzija penologov v ZPKZ Dob z družabnim srečanjem – 23.5.2008
11. Okrogla miza v PD Radeče na temo Vizija izvrševanja kazenskih sankcij – 11.6.2008
12. Mnenjska anketa na blogu društva »Kdo je penolog?«
13. Obveščanje javnosti o stališčih Penološkega društva o zadevah, povezanih z izvrševanjem kazni – predsednik je v imenu PD objavil 5 strokovnih prispevkov v časopisih. Eden od glavnih namenov ustanovitve društva je bila tudi ugotovitev zaposlenih v slovenskih zaporih, da se na enostransko in pogosto senzacionalistično obveščanje javnosti o izvrševanju kazni nihče iz naših vrst ustrezno ne odzove. Društvo bi naj torej imelo tudi vlogo objektivnega prikazovalca stanja v slovenskih zaporih:
• V članku v ND 23.3.2008 smo z argumenti zavrgli pogosto izraženo mnenje, da se v zaporih nič ne dogaja.
• V SP Dela 5.4.2008 smo se odzvali na polemiko ob sprejemanju nove kazenske zakonodaje, opozorili na nevarnost širjenja represije v družbi in hkrati prikazali realen domet socioterapevtskega načina obravnave obsojencev.
• V prilogi Dela Ona julija 2008 smo zanikali prepričanje Ministrstva za pravosodje, da uvedba dosmrtnega zapora ne bo vplivala na povečanje števila zapornikov, alternativne kazni pa bodo njihovo število zmanjšale. Praksa nasprotno kaže, da velja posebna sodna logika: povišanje najvišje kazni vpliva na sodnike tako, da tudi za milejša kazniva dejanja začnejo izrekati strožje kazni. Daljše kazni pa vedno pomenijo povečanje števila zapornikov. Na evropski konferenci o alternativnih kazni v Pragi 1992 je bilo ugotovljeno, da alternativne kazni ne zmanjšujejo zapornih kazni, pač pa predstavljajo le dodatno možnost kaznovanja za sodnike: tisti, ki sicer sploh ne bi bili kaznovani, zdaj dobijo alternativno kazen, ker je pač na razpolago.
• V SP Dela 27.9.2008 smo prikazali posledice uvedbe novega plačnega sistema v sistemu izvrševanja kazni. Na videz je to sicer predvsem sindikalna problematika. Vendar pa, ko razvrščanje v plačne razrede povzroči tolikšno nerazpoloženje zaposlenih, da kvarno vpliva na kvaliteto dela, je to že strokovni problem.
• V SP Dela 28.2.2009 smo podprli stališča sindikata o preobremenjenosti zaposlenih in nevzdržnih razmerah v zaporih, pojasnili smo tudi vlogo strokovnih delavcev in inštruktorjev in prikazali pomen njihovega dela za varnost v zaporih.
14. Strokovno srečanje na temo Povezava teorije in prakse na področju izvrševanja kazni – jesen 2008
15. Pohod na Triglav za zaposlene v zaporih v organizaciji društva – jeseni 2008
16. Navezava stikov s sorodnimi društvi v drugih državah
17. Obnovitev etičnega kodeksa penoloških delavcev

Realiziranih je bilo 13 od načrtovanih nalog, zadnje 4 niso bile realizirane.
Predsednik Penološkega društva obvesti prisotne na občnem zboru, da odstopa z mesta predsednika. Razlogi:
• funkcijo je sprejel za 1 leto
• razmišlja o skorajšnji upokojitvi
• zaradi neizpolnjenih zagotovil, ki jih je dobil ob prevzemu funkcije, je v službi preobremenjen z operativnimi nalogami

Vodenje društva prevzame namestnik predsednika Igor Černetič.
Ivan Kos
Celje, 25.3.2009

  • Share/Bookmark

OBČNI ZBOR

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 18.03.2009 ob 20:07 pod 4. Obvestila

VABILO

vsem članom Penološkega društva
na
OBČNI ZBOR
v četrtek, 26. 3. 2009, ob 13.30. uri v Zaporih Celje

Dnevni red:

1. Izvolitev delovnih organov občnega zbora
2. Poročilo predsednika o delu društva v preteklem letu
3. Poročili vodij obeh sekcij društva
4. Poročilo o finančnem poslovanju društva
5. Poročilo nadzornega odbora
6. Razprava
7. Načrti za delo društva v letu 2009
8. Razno

Upravni odbor PD

  • Share/Bookmark

ŠE O RAZMERAH V ZAPORIH

Komentiraj

Objavil/a ivankos 2.03.2009 ob 16:09 pod 1. Strokovni prispevki in odzivi

Zaposlenim v slovenskih zaporih je prekipelo. Zadnjih 12 let stalno narašča število zapornikov, temu pa ne sledi število zaposlenih paznikov in strokovnih delavcev. Preobremenjenost delavcev je že na meji znosnosti, bivalne razmere delavcev in zapornikov so težke, nezadovoljstvo zaposlenih pa povečujejo še slab materialni položaj, neobstoj delovnih normativov in neupoštevanje evropskih zaporskih pravil. Dolgotrajno opozarjanje na razmere očitno ni prepričalo pristojnih državnih uradnikov. Šele stavka, ki jo je za 10. marec 2009 napovedal sindikat slovenskih penoloških delavcev, je pripravila ministra za pravosodje, da je 13. februarja 2009 sklical sestanek s sindikalnimi predstavniki in vodstvom slovenskih zaporov. Nekaj dogovorov s tega sestanka:
- ukrep vlade za zmanjševanje zaposlovanja v javnem sektorju za zaposlene v zaporih ne bo veljal
- dodatna zaposlitev 47 paznikov
- zagotovitev denarja za opremo in oborožitev paznikov
- priprava objektivnih kriterijev za dodatne zaposlitve
- postopno povečanje števila paznikov in strokovnih delavcev
- zagotovitev denarja za razširitev zapora na Dobu
- postopno izboljševanje položaja zapornikov in zaposlenih

Izvzetje zaporov iz načrtovanega vladnega zmanjševanja zaposlenosti v javnem sektorju je nujno, saj je bilo zaposlovanje v zaporih zadnja leta zelo restriktivno. Pavšalni ukrep za zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju bi bil za nas nepošten in bi nas prizadel močneje kot dele javnega sektorja, kjer pri zaposlovanju v preteklosti niso bili tako skopi.

Pričakujemo lahko torej le določeno izboljšanje položaja paznikov in ureditev bivalnih prostorov za obsojence na Dobu, obsojenci v Ljubljani, kjer je zasedenost 200 %, bodo morali še počakati. Za varnost bo država le nekako iztisnila denar. Dogovori, ki bi naj rešili tudi položaj preostalih delavcev v zaporih, ostajajo le obljube, ki odmikajo rešitve v nedoločeno prihodnost. Pričakovali bi vsaj poskus bolj celovitega reševanja težav. Kot da je vzdrževanje reda in varnosti v zaporih le naloga paznikov. Sicer pa, kako naj kaj dosežemo, ko niti sami strokovni delavci med seboj nismo enotni, saj na primer moj dolgoletni sodelavec v zvezi z upravičenimi zahtevami sindikata v časniku piše o enormnem povečanju števila zaposlenih v zaporih.

Vtis imam, da javnost in politika slabo poznata ustroj in delovanje zaporov. Res so pazniki najštevilčnejša skupina zaposlenih v zaporu, vendar imajo v njem pomembno vlogo tudi strokovni (vzgojni) delavci in delovni inštruktorji. Vse tri skupine morajo zagotavljati delovanje sistema in varnost v času, ko zaporniki prestajajo zaporno kazen. Še pomembneje pa je zapornikom ponuditi dejavnosti, ki bodo vsaj približno podobne tistim zunaj zidov: delo, izobraževanje, socialno učenje, zdravstveno oskrbo, obravnavo osebnostnih motenj, kulturne in prostočasne dejavnosti – vse to pa je naloga strokovnih delavcev in delovnih inštruktorjev. S tem jih pripravljamo na življenje po prestani kazni, hkrati pa skrbimo za dolgoročno varnost – zaščito družbe pred prestopniki, kar je tudi osnovni namen kazni. Brez rednega dela si je težko zamisliti socializacijo zapornikov. Delo ne pomeni le 8-urne smiselne zapolnitve časa, pač pa pomaga zapornikom vzdrževati življenjski ritem, ohranja in razvija njihove psihofizične sposobnosti, širi njihove socialne stike in jim omogoča osebno potrjevanje. Če zaporniki nimajo možnosti dela, bodo počeli kaj drugega. Vsekakor njihova nezaposlenost pomeni varnostno tveganje in dodatno obremenitev za paznike in vzgojno osebje, zato je zaskrbljujoče, da v največjih slovenskih zaporih lahko zagotavljajo delo le še manjšini zapornikov.

Osnovni dejavnik varnosti v zaporih je dobra socialna klima, k njej prispevajo vsi zaposleni in zaprti, posebej pa so zanjo odgovorni strokovni delavci, ki s svojimi metodami dela, neposredno komunikacijo, pripravo osebnih načrtov zapornikov, poznavanjem posameznikov, osebnimi odnosi in vzbujanjem zaupanja pri zapornikih rešujejo njihove stiske. Izkušeni strokovni delavci pravočasno zaznajo, kaj se dogaja med zaporniki, in ukrepajo, preden se težave preveč razrasejo. Kolikšen je pomen takega preventivnega načina dela za varnost, mi najbrž ni treba posebej razlagati.

Zaradi psihičnih obremenitev strokovni delavci pogosto obolevajo, tisti, ki imajo možnost, pa si poiščejo službo drugje – ponavadi so to najbolj izkušeni strokovnjaki. Izkušnje kažejo, da sta prizadeta tako kvaliteta dela kot varnost v zaporu, če je strokovnih delavcev premalo ali če se prepogosto menjavajo, tako da se pretrga kontinuiteta dela. Raziskava, ki jo je mag. Danijela Prelić naredila v Prevzgojnem domu Radeče, to trditev potrjuje. V letih od 1996 do 2002, ko je bila fluktuacija strokovnih delavcev največja, je bilo tudi največ izrednih dogodkov med mladoletniki (disciplinski prekrški, begi, samopoškodbe). Od leta 2002, ko se je stanje ustalilo in odkar je sestav vzgojnega kolektiva nespremenjen, je število izrednih dogodkov postopno upadalo: leta 1996 jih je bilo 217, leta 2008 pa le še 42. Ugotovila je, da je uvajanje novih strokovnih delavcev dolgotrajen proces, saj zahteva spoznavanje pravil v zavodu, korektno vzpostavljanje odnosov in razvijanje medsebojnega zaupanja med strokovnimi delavci in gojenci. Njeni podatki so potrdili tudi tesno povezavo med strokovno usposobljenostjo in delovnimi izkušnjami strokovnih delavcev ter stopnjo medvrstniškega nasilja v domu.

Morda postavljamo svoje zahteve v nepravem času. Toda kdaj je sploh primeren čas? Tudi v ugodnejših gospodarskih razmerah nismo naleteli na veliko razumevanja za svoje potrebe. Ljudje (in kar nekaj politikov) so zmeraj menili, da gre zapornikom predobro in je zanje škoda vsakršnih stroškov. Kako naj bi mislili drugače, če so tudi nekateri moji kolegi prepričani, da so zaporniki izgubljena investicija in si ne zaslužijo nove priložnosti? V javnosti prevladuje mnenje, da je med ljudmi na svobodi in tistimi za zaporskimi zidovi ostra meja, da gre za dve povsem različni populaciji. Toda ta meja je veliko bolj zabrisana, kot smo pripravljeni priznati. Morda jo najbolje ilustrira podatek, da je od 100 storilcev kaznivih dejanj na zaporno kazen obsojenih le 5. Predvsem pri premoženjskih kaznivih dejanjih najbolj pretkani in ugledni prestopniki, ki si prilastijo največ premoženja na škodo skupnosti, praviloma nikoli ne pristanejo v zaporih. Tudi presenetljivo velik delež spolnih prestopnikov ostane na prostosti, ker jih žrtve iz čisto osebnih razlogov nikoli ne prijavijo. Sledi sklep: večina prestopnikov živi na prostosti, med nami. Zakaj torej ne bi dali možnosti tudi tistim, ki so v zaporih, in nehali gledati nanje kot na izgubljeno investicijo?

Da ne pozabim še enega dogovora s sestanka z ministrom: stavke ne bo!

Ivan Kos,
predsednik Penološkega društva

  • Share/Bookmark

Penološki posvet : Pomen dela za izvrševanje kazenskih sankcij

Komentiraj

Objavil/a penoloskodrustvo 5.10.2008 ob 10:20 pod 3. Poročila

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je v času od 1. do 2. oktobra letos, v sodelovanju z direktorji Javno gospodarskih zavodov v RS, za penološke delavce, bilo jih je okoli štirideset, organizirala posvet v Gotenici na Dolenjskem. Letošnji posvet je bil namenjen problematiki zaposlovanja zaprtih oseb in njegov delovni naslov je bil “Pomen dela za izvrševanje kazenskih sankcij”.

Javno gospodarski zavodi (JGZ) so samostojne pravne osebe, ustanovljene z aktom o ustanovitvi (ZGJS, 1993, 20. člen) in so začeli poslovati januarja 2002. Vlada RS je z odloki o preoblikovanju gospodarskih enot ustanovila pet javno gospodarskih zavodov, in sicer:
JGZ Rinka Celje, ki se ukvarja s kovinsko proizvodnjo, mizarstvom in pranjem perila; JGZ Kozjak, ki se ukvarja s kovinsko predelavo, galvaniko in kmetijstvom; JGZ Pohorje Mirna, ki se ukvarja s proizvodnjo opreme za protipožarno zaščito in namakanjem, ulivanjem in kovanjem barvnih kovin ter s kmetijsko proizvodnjo; JGZ Emboplast, ki se ukvarja s predelavo plastičnih mas in storitev ter JGZ Golovec, ki se ukvarja s kovinsko galanterijo, mizarstvom, knjigovezništvom, šiviljstvom in storitvami.
Vlogo dela v penalnem režimu so v Evropi rešili že pred mnogimi leti. Razvoj je potekal od predvsem kaznovalnega elementa v zaporskih režimih, preko zaposlitvene vloge do položaja donosne dejavnosti, ki pa v RS ni bila dosežena.
Na posvetu v Gotenici je generalni direktor URSIKS Tomaž Smole poudaril, da si bo zaporski sistem še naprej prizadeval, da se možnost zaposlovanja zaprtih oseb poveča. Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper Dušan Valentinčič je ob tej priložnosti predstavil možnosti organizacijskih oblik zaposlovanja zaprtih oseb na primeru dobre prakse v ZPKZ Koper. Poudaril je, da novi ZIKS, ki začne veljati s 1. novembrom letos, ne prinaša nobenih pomembnih sprememb pravnoorganizacijskih oblik. Direktor Dušan Valentinčič je ob tem opozoril, da je vse težje zagotavljati primerno delo na trgu tudi zaradi vse slabše strukture zaposlenih obsojencev. Pri tem so problem tudi nezadostna proračunska sredstva za financiranje JGZ, likvidnostne težave in omejena možnost direktne oddaje naročil za lastne potrebe zaradi zakona o javnih naročilih. Posledica navedenih problemov je lahko stečaj, konkretno stečaj JGZ Pohorje, kar bi povzročilo velike finančne posledice, izgubo možnosti zaposlitve za obsojence ter poslabšanje varnostne situacije v zavodih. Prehitra ukinitev JGZ brez dobro pripravljenih nadomestnih rešitev torej ni ustrezna. Rešitev direktor Dušan Valentinčič vidi v spremembah upravljalske strukture JGZ, še posebej prepotrebno vključitev direktorjev zavodov za prestajanje kazni zapora in predstavnikov generalnega urada v upravne odbore JGZ, in s tem omogočen kvalitetni nadzor URSIKS nad poslovanjem JGZ. Po njegovem mnenju se morajo JGZ-ji usmeriti predvsem v razvoj tistih dejavnosti in organizacijskih oblik, preko katerih bi lahko kar največ naredili za potrebe zaporskega sistema in drugih državnih organov.
Vpliv pravice do dela obsojenih na proračun RS pa je v Gotenici predstavil direktor JGZ Emboplast Danilo Škoflek. Poudaril je, da zavodi za prestajanje kazni zapora potrebujejo 800 delovnih mest za osebe na prestajanju kazni oz. 50 odstotkov več kot jih imajo trenutno, ker je s strani zaprtih oseb izražen velik interes, ki ga je potrebno vzdrževati. Ta delovna mesta morajo biti tudi ustrezno prilagojena sposobnostim oseb na prestajanju kazni. Poleg tega je po njegovem mnenju potrebno izboljšati tudi trženjski splet za produkt ali storitev, ponuditi ustrezno tržno ceno in prodajno mrežo. Pojasnil je, da RS za proračun dela zaprtih oseb letno nameni 2, 5 mil Evrov. Prihodnost JGZ-jev oz. izboljšanje vidi predvsem v intenzivnem osredotočanju na izboljšanje storitev, delno pa tudi produktov. To pa po mnenju direktorja Danila Škofleka pomeni, da JGZ – ji potrebujejo nove tržne programe ter boljši status inštruktorjev.
Vodja vzgojne službe v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje ter predsednik Penološkega društva Ivan Kos pa je v Gotenici predstavil pomembnost zaposlovanja zaprtih oseb z vidika zaposlenih v zavodu.
Po plenarnem delu posveta, so se penološki delavci vključili v manjše delovne skupine, v katerih so na osnovi konstruktivne izmenjave mnenj oblikovali predloge za izboljšanje na področju dela zaprtih oseb. Poudarili so, da morajo biti inštruktorji še bolj vključeni v delovanje URSIKS, izboljšati je potrebno njihov status in delovne možnosti. Ob tem so izrazili željo, da se tudi na generalnem uradu URSIKS zagotovi ustrezno strokovno podporo, najbolje v zaposlitvi odgovorne osebe za področje dela zaprtih oseb v zaporskem sistemu. Prepričani so, da je možnost zaposlitve zaprtih oseb pomemben dejavnik v resocializaciji le teh ter ima pomembno vlogo v post penalnem zaposlovanju.
Generalni direktor URSIKS Tomaž Smole je ob koncu posveta poudaril, da razume stisko zaposlenih in obljubil, da bo deloval v korist le teh ter v korist razvoja zaposlitvenih možnostih zaprtih oseb. Ob tem je izpostavil pomen tovrstnih srečanj in pomen izmenjave izkušenj dobre prakse.

URSIKS, 3. 10. 2008

  • Share/Bookmark

“Pridobitve” novega plačnega sistema

Komentiraj

Objavil/a ivankos 15.09.2008 ob 22:09 pod 2. Mnenja in pobude

Penološko društvo se sicer naj ne bi ukvarjalo s problematiko plač v javnem sektorju, pač pa s strokovnimi vprašanji. Toda uvedba novega plačnega sistema je povzročila med zaposlenimi v slovenskih zaporih tako globoko nezadovoljstvo, da že negativno vpliva na medosebne odnose in kvaliteto našega dela, zato smo o njem dolžni povedati svoje mnenje. Zavedamo se, da zaposleni v slovenskih zaporih predstavljamo relativno majhno število ljudi in zato najbrž nismo zanimivi za širšo javnost. Toda morda je ravno ta ozki segment javnega sektorja primeren za prikaz pomanjkljivosti, ki jih je novi plačni sistem prinesel.

Minister dr. Gregor Virant prepričano razlaga, da je v javni sektor končno uvedel preglednost, primerljivost in poštenost na področju plač; oči mu sijejo od zadovoljstva. Obrazi zaposlenih v slovenskih zaporih pa razodevajo povsem nasprotno razpoloženje. Odkar so dobili izplačane plače po novem, jih prevevajo čustva jeze, apatije, užaljenosti in celo nejevere. Videti so, kot bi jih kdo polil s kropom. Morda je novi plačni sistem res pregleden in primerljiv, pošten pa zagotovo ni. Kaj smo z njim »pridobili«?

Nobeni od treh ključnih kategorij delavcev v zaporih (pazniki, tretmansko osebje, inštruktorji v delavnicah) se niso izpolnila pričakovanja glede plačila za njihovo delo. Pazniki so resda pridobili 2 plačna razreda, toda s tem jim ni bil povrnjen niti tisti delež plač, ki so se mu dolga leta neprostovoljno odrekali prav na račun sedanje uskladitve. Če pa prištejemo še inflacijo, ki je bila v zadnjih 2 letih 15-odstotna, tedaj je jasno, da so njihove plače realno upadle.

Najhujše nezadovoljstvo je v gospodarskih enotah zaporov, kjer so bila enostavno ukinjena delovna mesta obratovodij in učiteljev praktičnega pouka. Porušila so se vsa dosedanja razmerja, saj se ne upoštevajo posebnosti delovnih mest in različna intenzivnost stikov z zaporniki. Ni več pomembno, če kdo organizira proizvodnjo ali če vodi delovno povezano skupino; vseeno je, ali je kdo odgovoren za delo 10 zapornikov ali enega samega ali pa morda opravlja navadne logistične posle – vsi brez izjeme so uvrščeni med inštruktorje, v 21. plačni razred. Zahtevnost delovnega mesta in stopnja izobrazbe pri tem ne igrata nobene vloge. Tudi specialisti z višjo in visoko strokovno izobrazbo so uvrščeni v 21. razred, kar seveda pomeni, da jim je dosežena stopnja izobrazbe razveljavljena. Najbrž si bodo ob prvi ugodni priliki našli primernejšo zaposlitev. Tako temeljite uravnilovke si niso privoščili niti v socialističnih časih, ki jih imajo nekateri za čase enoumja.

Tudi tretmanski delavci (pedagogi, psihologi, terapevti, socialni delavci) nimajo nobenega razloga za zadovoljstvo. Kot strokovnjaki s fakultetno izobrazbo so bili že z razvrstitvijo v tarifni razred VII/1 (visoka strokovna izobrazba) prikrajšani, ker se jim ena stopnja izobrazbe sploh ne priznava. Kje pa je kaka visoka strokovna šola, kjer lahko diplomira na primer psiholog? Nesmislov nam sploh ni treba iskati s primerjavami zunaj zaporov. Dovolj je, če primerjamo izhodiščna plačna razreda zaporske medicinske sestre (višja izobrazba) in psihologa (fakultetna izobrazba): prva je uvrščena v 29. razred, drugi pa v 28. razred. Oba se ukvarjata z isto populacijo. Če pa se odpravimo po primerjave iz zapora na druga področja (saj je vendar smisel novega sistema, da se primerjamo?), na primer v šolstvo, so strokovni delavci v zaporih uvrščeni najmanj 2 plačna razreda niže, primerjav z zdravstvom pa si sploh ne upamo delati, ker so razlike neverjetne.
V zaporih je še nekaj tretmanskih delavcev z višješolsko izobrazbo, na primer pedagoško akademijo ali višjo šolo za socialne delavce. Te ljudi je novi plačni sistem uvrstil v 21. plačni razred, jim s tem razveljavil doseženo izobrazbo in jih docela razvrednotil.

Do uvedbe tega preglednega in pravičnega plačnega sistema so zaposleni v zaporih, ki so se neposredno ukvarjali z zaporniki, imeli 20 % dodatka na osnovno plačo zaradi posebnih delovnih obremenitev. Ta dodatek je bil prastara pravica, uvedena kot stimulacija že v socialistični Jugoslaviji, ki se je očitno zavedala specifike penološkega dela. Zaveda se je tudi večina držav Evropske skupnosti, ki prav tako penologom priznava dodatke k plači. No, ta dodatek je zdaj izginil. Poniknil. Na naša vprašanja, kaj je z njim, nam je bilo pojasnjeno, da je zdaj zajet že v osnovni plači. Na žalost ga zaposleni v zaporih ne opazimo, počutimo pa se okradeni. Vse bolj spoznavamo, da se naše delo obravnava kot navadno pisarniško delo in je tako tudi vrednoteno.

Minister sicer tolaži naše delavce, ki jim je odmerjena nižja plača kot prej, naj se ne vznemirjajo, ker da se plača nikomur ne bo znižala. Da se ne bo? Pri najvišji inflaciji na območju evra in nominalno istem znesku? Kaj je to drugega kot znižanje? V primeru RTV naročnin sta predsednik vlade in g. Grims pred časom vneto ponujala čisto nasprotno razlago: ker se kljub inflaciji naročnina ni dvignila, se je dejansko znižala.

Morda bo kdo vprašal, zakaj se nismo s svojimi pomisleki oglasili že prej, dokler je bil še čas. Saj smo se! A odgovor je bil zmeraj približno enak: počakajte, zdaj smo še v fazi usklajevanja, stvari se bodo uredile.

Bili smo tudi prepričani, da je razvrščanje delavcev v plačne razrede visoko strokovno delo, ki poteka po dogovorjenih kriterijih, dogajanje pa nam je pokazalo, da so največ iztržile tiste poklicne skupine, ki imajo največ možnosti za izsiljevanje in ki so najbolj glasno razgrajale. Dovolj je bilo, da je sindikalni zastopnik zdravnikov napovedal stavko, srdito streljal s pogledi okrog sebe in povedal, da zanje nobena plača ni dovolj visoka, saj oni vendar rešujejo življenja. Zanimiva logika, saj bi po njej morali še več zaslužiti tisti, ki življenje sploh omogočajo: pridelovalci hrane, oskrbovalci z vodo, proizvajalci energije in morda še kdo. Zdravnikom se seveda ni dobro zameriti. Nikdar ne veš, kdaj boš potreben kake operacije kile ali česa še hujšega. Za penologe pa je jasno, da nam zagotovo ne bo padla na pamet kaka neumna zamisel, da bi izpustili zapornike na prostost in začeli stavkati.

Celje, 15. 9. 2008

Ivan Kos, predsednik Penološkega društva

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »